Pesnica v svojskem ritmu in zanimivi zvocni podobi sicer obnavlja klasicni anticni mit, vendar ga ze s prvim verzom odmakne dalec nazaj v davnino. Orfejski mit dandanes namrec zastavlja vprasanje, ali je sploh se mozen v taksni obliki, kot ga upesnjuje pesnica. S tem se zastavlja vprasanje o obstoju poezije same. Orfeji morda se zmeraj potrebujejo svoje muze, toda muza noce vec ostati muza. Skrivnost pesnikove biti je namrec ze davno razkrita - tudi muzam. Zato vse bolj odtegujejo liro iz Orfejevih rok in privzemajo njegovo vlogo. V civilizaciji, ki v apokalipticnem deliriju hoce postati nesmrtna, Muza noce biti vec samo vecna navdihovalka in hkrati zrtev, cetudi povzdignjena na oltar poezije. Hoce prevzeti orfejsko vlogo in, kot pravi pesnica Louise Glück, preziveti.
Zlata medalja za knjizno ilustracijo Society of Illustrators (New York, ZDA) Alenki Sottler. Nominacija za najlepso slovensko knjigo na SKS 2016.
Ostijevi pronicljivi in globoko obcuteni haikuji nastali med partnericinim atrijem in njegovim vrtom, polni topline, podob narave in ljubezni.
Spremna beseda: Zora A. Juric.
Nova zbirka Erike Vouk z naslovom Ta dan in z zvrstnim podnaslovom balade, ostaja zvesta poetoloskim premisam te pesniske samohodke, obenem pa prinasa pomembno novost - razvoj nekaterih izhodisc, navzocih ze v prejsnjih zbirkah, v izrazito baladno poezijo. Cisti lirski glas Erike Vouk je torej zdaj dozorel do dialoske napetosti in nuje pripovedovanja zgodb, zapise v svoji spremni besedi Boris A. Novak in na kocu doda: Kristalno cisto in lepo, mojstrsko in pretresljivo! Hvala, Erika!
Dosedanji pesniski opus Erike Vouk se odlikuje z nenavadno cistostjo in zaokrozenostjo, obenem pa z nenehno umetnisko rastjo. Boris A. Novak v spremni besedi k izboru njenih pesmi Z zamahom ptice neka roka slika (Zalozba Pivec, 2007) pravi, da se zdi, kot da pesnica nenehno »izpisuje eno in isto pesem, obenem pa cedalje bolj razsirja in poglablja svojo poetiko«. Njen pesniski razvoj poteka na nacin spirale, kjer se osnovni elementi nenehno ponavljajo, a na visji in sirsi umetniski ravni. Temeljni kamni in mejniki te samotne poti in rasti, so: pesniski prvenec Bela Evridika (1984), Anima (1990), Belo drevo (2000), Opis slike (2002), Album (2003), Valovanje (2003), Rubin (2008) in Lasa pur dir (2013).
Po dolgem casu smo v Sloveniji dobili panoramo sodobne bosansko-hercegovske poezije, ki je, kar je povsem razumljivo, v opazni meri zaznamovana s tragicnimi vojnimi dogodki v devetdesetih letih prejsnjega stoletja.
Urednik antologije, Zeljko Grahovac, je izbral 66 pesnikov in pesnic, rojenih med leti 1929 in 1979. Vec kot 400 njihovih pesmi, nastalih med letoma 1985 in 2000, predstavlja izvrsten pregled pesniskega ustvatrjanja v Bosni in Hercegovini. Pesmi dopolnjujejo minieseji o vsakem izmed avtorjev, v katerih Zeljko Grahovac na poglobljen filozofsko-literarnoteoreticen nacin ponudi vpogled v bistvo ustvarjanja posameznih pesnikov.
Izbor poezije ponuja bogastvo razlicnih poetik pesnikov te multietnicne druzbe, ki imajo razlicna estetska in svetovnonazorska izhodisca. Izbrane pesmi zelo nazorno in poglobljeno odslikavajo cas in prostor nastanka in so kot take izjemno dragocen literarni (pa tudi socialni) dokument, saj so v danem zgodovinskem okvirju na teh prostorih nekatere eksistencialne teme morale biti premisljene in izpovedane na novo.
Panorama novejse bosansko-hercegovske poezije je nedvomno pomemben dejavnik v medkulturnih odnosih Slovenije in BiH, saj predstavlja obsezen in pomemben projekt, ki skozi poezijo prinasa bogastvo bosansko-hercegovske kulture in umetnosti ter jo priblizuje slovenskemu bralcu. Vsekakor nepogresljiva knjiga, ki ji nikakor ne sme zmanjkati prostora na polici katerega koli ljubitelja sodobne poezije.
Vzgibanka je cetrta pesniska zbirka Zeljka Perovi´ca v slovenskem jeziku. Ce bi jo bilo treba oznaciti z eno samo besedo, bi ta beseda bila metamorfoze, saj je lirski subjekt vpet v svet, ki pesniski jaz posredno in neposredno spreminja in klese.
Zeljko Perovi´c je priznan slovenski pesnik in prevajalec, prejemnik Lirikonovega zlata in naziva »vitez poezije« na Pesniskem turnirju v Mariboru. Vzgibanka je njegova cetrta pesniska zbirka v slovenskem jeziku. Ce bi jo bilo treba oznaciti z eno samo besedo, bi ta beseda bila metamorfoze, saj je lirski subjekt vpet v svet, ki pesniski jaz posredno in neposredno spreminja in klese. Smrt ljubljene osebe ga globoko pretrese, v tem casu zalosti in soocanja z njo se bori z razlicnimi impulzi, notranjimi sunki in kriki, ki cakajo, da se udejanjijo skozi poezijo. V tem obdobju prevladujeta tisina in tiho ihtenje, pod katerima pa se rojevajo besede, ki to novo samoto upesnjujejo. Temu v nadaljevanju zbirke sledi vzgib, saj se zgodi nova blizina in s tem vnovicen vzlet, ki pesniku omogoca novo vitalnost. Gre za poezijo neznih tonov, ki zarezejo po sredi in neposredno - v izrazu in motivih, ki nas postavijo v prostor in cas, ki se vedno znova in znova razstavljata in sestavljata.
Pesniska zbirka Boruta Gombaca z naslovom »Prehod« se oblikovno razlikuje od avtorjevih predhodnih zbirk, saj gre za pesmi v prozi. Za literarno zvrst torej, ki naj bi bila na meji med poezijo in prozo. V primeru Gombaceve zbirke pa bi vsekakor bolj kot o meji morali govoriti o prehodnosti. Pa ne o prehodnosti ene zvrsti v drugo, temvec o prehodnosti, ki omogoca prepletanje obeh zvrsti - ne samo znotraj posamezne pesmi, ampak tudi znotraj zbirke kot celote. Prav zato lahko posamezni motivi tako vehementno preidejo iz konteksta ene pesmi v kontekst druge. V zbirki se ob gombacevsko samosvojem tematiziranju sodobnega urbanega sveta z vsemi svojimi mikro in makro relacijami in atributi pojavlja pisana paleta pesniskih postopkov: od nepricakovanih asociativnih preskokov, pretanjenih menjav prostorskih in casovnih optik, izbranosti in ekspresivnosti detajla, barvitega vizualnega ali zvocnega slikanja, do zamolkov oziroma govorece tisine. Enainosemdeset pesmi, enakomerno razdeljenih v devet ciklov, povezuje razgiban dramaturski lok vecsmernih prehajanj iz ciste liricnosti v epicnost, iz krajsih kontemplativnih utrinkov v zgodbo, pa tudi iz monologa v dialog. In prav v odprtosti prehajanja je razlog, da je pricujoca zbirka pravzaprav sinteza in polnokrvna nadgradnja celotnega Gombacevega dosedanjega literarnega ustvarjanja, pa naj gre za poezijo, pravljice ali radijske igre.
Admiral Mahi´c je eden najpomembnejsih sodobnih bosanskohercegovskih pesnikov. Zbirka Vozni red ljubezni prinasa prevode iz dveh njegovih zbirk Planinski vodomet (2008) in Ljubezenski vozni red (2011), k temu pa je dodanih se nekaj pesmi, ki so nastale na njegovih bivanjih v Sloveniji v zadnjih letih. Ze v naslov je zbirke je brezkompromisno polozena beseda ljubezen, kot temeljni princip bivanja, katere iskalec, zasledovalec in vernik je. Ob njegovi boemski naravi in tudi v navezanosti z njo so njegova stevilna potovanja in bivanja v tujini njegov drugi temeljni vir poezije. Kamor koli gre, se dotika sveta s poezijo, pri tem je elokventnen, igriv v jeziku, sproscen v imaginaciji, njegove pesmi so pravi poeticni izbruhi, ki jih preveva izrazit humanisticni ton. V ospredju je pesnik kot opazovalec in presojevalec sveta in bivanja.
Palimpsestno vstajenje mladostne pastoralnosti, igrivosti jezika in brezmejne pesniske izmisljije.
V svoji novi zbirki Ivo Svetina potuje v preteklost in na podlagi citata svojega profesorja dr. Dusana Pirjevca (»Ko zdaj od casa do casa pogledam skozi okno, vidim ista drevesa, roze, travo in reko, ki tece pod hiso. In kakor takrat tudi zdaj vse zari v svetlobi julijskega sonca. Samo ena razlika je: danes je vse, kar uzrem, ko od pisalnega stroja pogledam skozi okno, oblito z nekim temnejsim leskom in nekam odmaknjeno, kakor da bi bila jesen: jesen sredi poletja.«) premisljuje o svojem zivljenju. Drugi izvir pa ima pesniska zbirka v dveh delih, ki sta avtorja zaznamovala, v Longovem romanu Dafnis in Hloe ter Goethejevim epom Herman in Doroteja. Nekoc davno je Svetina napisal pesnitev v prozi Heliks in Tibija, katere osrednji del nosi naslov Otroka v jaguarju. Vse nasteto se je sestavilo v zbirko, ki je po avtorjevih besedah »oblita z nekim temnejsim leskom«, saj se mu v poezijo vpletajo stevilne reminiscence iz zasebnega, javnega in umetniskega ustvarjanja, ki jih skozi bogat metaforicen referencni svet svojega duhovnega obzorja na novo premislja, tako je nastala svojevrstna preslikava, palimpsestno vstajenje mladostne pastoralnosti, igrivosti jezika in brezmejne pesniske izmisljije.
Ivo stropnik tudi v tej zbirki ostaja zvest svojemu lirsko-slovarskemu gnezdenju. Tokrat ga se posebej prevzema intima, v katero vstopa iz razlicnih zornih kotov, velikokrat celo socasno, jih na nek nacin prepleta, z menjavo perspektiv in spretnimi jezikovnimi manevri pa ustvarja konsistentne in vecplastne pesniske izpovedne svetove, iz katerih veje bogata in sproscena imaginacija. Avtorja fascinirajo emocionalne vezi, ki pa niso vezane zgolj na medcloveske odnose, ampak tudi na odnose ljudi do stvari, reci, pojavov in stanj okrog nas - na pojmovanje prometejske ljubezni. V tej perspektivi zazivi pred bralcem svet bogatih (pris)podob, ki o svetu govorijo globinsko, lahko bi dejali strukturno, in na ta nacin nazorno prikazujejo tako zavedno kot nezavedno, na preseciscu katerih se udejanja nasa ljubezen do mnogoterih obrazov, teles, dus, vendar tezko recemo, da gre za eroticno poezijo, a gre nedvomno za erotiko zivljenja in sveta, pri Stropniku kajpak estetsko pretehtano med rado zivostjo in melanholijo.
Izhodisce pesnjenja Petre Kolmancic v zbirki P(l)ast za p(l)astjo je iskanje izhoda iz cloveske povprecnosti in predvidljivosti cutov v prvinskost samote in v brezup blizine. Ta pojavnost je za avtorico kompleksno stanje: delno zivo, delno mrtvo, delno se tu, delno ze tam, delno meseno, delno vilinsko, delno posvetno, delno svetno, v resnici pa totalno nicno, nedefinirano, odsotno, se pred rojstvom mrtvo in izmisljeno - igra iger, ki zahteva, da se jo razkriva plast za plastjo. Tisto nekaj se neprestano izmika - kakor obzorje. Izhodisce je torej, da izhod(isc)a ni in da je vse zgolj zavest in obcutek navzocnosti/odsotnosti ter seveda zareci stenj pesnjenja, ki stanja artikulira in belezi. Odhodi so torej navidezni: jezik ostaja orodje za mletje besed in carovnija, ki se steguje cez meje spoznavnega. Ni zapleteno, je pa nezno zapeto in prepleteno z besedami, radikalno zavezano nekemu osnovnemu ustvarjalnemu vzgibu: oditi v nemogoce, biti istocasno mrtev in ziv; bit brez preteklosti in brez prihodnosti, zgolj cuteca mehanika, ki trepeta pred oblicjem Nedefiniranega. Poezija Petre Kolmancic je zavezana "sebstvu" in cistosti lastne poti. Tudi ko se predaja Drugemu, ko vstopa v svet, ki se mu sicer skusa izmakniti, definira hrepenenje z verzi, v katerih sta najbolj precizno izrisani prav tujost in praznina. Spremno besedo k zbirki je napisal Iztok Osojnik. V zbirki so reprodukcije slik akademskega slikarja Marka Jakseta.
Za zbirko je avtorica prejela VERONIKINO NAGRADO 2014.
"Poezija Danice Kriani Müller je e od njene prve zbirke Topli skriti veter (1991), e bolj pa od druge Doseganje glasu (2001) iroko sprejeta in potrjena v strokovnih krogih. Tako je dr. Irena Novak Popov v svoji Antologiji slovenskih pesnic 3 zapisala, da njena poezija vstaja iz »narave, mestnih vedut, davnih in daljnih, s kulturo zaznamovanih pokrajin in literarnih motivov«. Ta izredna pretanjenost in kultiviranost izraza ostaja stalnica tudi v priujoi zbirki Odprta praznina, ki se s svojo sintagmo izrecno naslanja na poezijo Roberta Juarroza in Tomasa Transtrmerja. Ob tem vzklicuje popolnoma suveren in samo njej lasten ter takoj prepoznaven, subtilen, strastno poduhovljen pesniki svet. Njena pesnika govorica »uporablja» kulturne (torej ne le pesnike, temve tudi glasbene, slikarske, filozofske ipd.) reference podobno kot motive iz »narave» ali »mestnih vedut»: kot vzgib uitka, omame, ki se ne ustavi na rafinirani utnosti (eprav izvira iz te utnoTa izredna pretanjenost in kultiviranost izraza ostaja stalnica tudi v priujoi zbirki Odprta praznina, ki se s svojo sintagmo izrecno naslanja na poezijo Roberta Juarroza in Tomasa Transtrmerja. Ob tem vzklicuje popolnoma suveren in samo njej lasten ter takoj prepoznaven, subtilen, strastno poduhovljen pesniki svet. Njena pesnika govorica »uporablja» kulturne (torej ne le pesnike, temve tudi glasbene, slikarske, filozofske ipd.) reference podobno kot motive iz »narave» ali »mestnih vedut»: kot vzgib uitka, omame, ki se ne ustavi na rafinirani utnosti (eprav izvira iz te utnosti in eprav so zato v njeni poeziji tako pomembni detajli: barvni odtenki, vonji natanno doloenih ro, drobne kretnje, trenutni pogledi, konkretni pejsai, tono doloeni verzi, podobe ipd.), temve hrepeni, se pne, je vabljeno k in se zliva s transcendentnim. V Odprti praznini je znailnost transcendence samozanikanje, namre zanikanje utno zaznavnega z namenom, da bi se to prerodilo v isti smisel, ki pa je, paradoksno in prav zaradi svoje absolutnosti, hkrati tudi isti nesmisel, ni. Ljubezenski motivi so bolj oddaljeni, poduhovljeni, erotika je prepustila mesto filozofiji in globoki, vsakodnevni, skorajda »naravni« religioznosti brez poudarjenih verskih (npr. kranskih) simbolov, brez ideologije. V ospredju je »preivetje« na druganem nivoju, prelomnica v doivljanju, v samorefleksiji, ali kot se pesnica izrazi v pesmi ivljenje se nia: Treba se je pravoasno umakniti, / se neno nasloniti na ni // in zaeti gledati znova. Gre torej za izviren, zrel in izjemen pesniki glas, ki dragoceno dopolnjuje podobo slovenske lirike."
Barbara Korun
Knjiga je opremljena z reprodukcijami slik Metke Kraovec.
Nominacija za Jenkovo nagrado 2010
Pod tem pomenljivim naslovom se skriva konceptualna zbirka, ki tematizira slovo od mladosti (ki jo je v slovenski poeziji utemeljil Preseren z istoimensko pesmijo). V njegov inventar mladosti, pa kot najvidnejsi vstopata mamina zelja, da bi bil puncka in pa obcutek »brezdomnosti«. Svoje mladosti se Vrecar loteva neposredno, custveno in odkrito. Seveda ni celotna zbirka vezana na zemljevid njegove osebne zgodovine, temvec zgolj nekatere kljucne pesmi, ostala poezija je podobna, kot jo najdemo v njegovih predhodnih zbirkah. V zbirki Vrecar polaga pred nas na tnalo, svoje travme in strahove, svoje odnose, svojo seksualnost, svoja estetska izhodisca, svojo filozofijo, skratka vso svojo esenco. Vcasih je igriv in svoboden v imaginaciji kot Salamun, vcasih gleda na zivljenje kot eksperiment kot Grum, vcasih je smrtno resen kot Dane Zajc, vcasih je provokativen kot Svetlana Makarovic. S to zbirko se Tomislav Vrecar utrjuje med najbolj energicnimi, vitalnimi in izrazno mocnimi pesniki mlajse srednje generacije, ki jezdijo na valovih casa, ki ga zivimo. S to zbirko pa je bil nominiran za Veronikino nagrado 2012.
V zbirki nas pesnik, zgodovinar in popotnik popelje na zivljenjsko potovanje sleherne osebe, ki se dogaja v dveh dimenzijah. V zunanji, ki nas bogati z novim znanjem in notranji, ki nam odpira neodkrite notranje svetove.
V stirih ciklih pesnik orise svoja iskanja sahraha, poti do Boga. Poudarja, da se sele v iznicenju lahko odpremo resnicnemu sebi, Zivljenju, Bogu. Na tej poti ni nikoli sam, kajti napolnjuje ga vedenje, ki ga intuitivno vodi k dobremu, v cisti vrelec svetosti. In ko je tam, je doma. Za to pa je potrebna cista predaja srca brez uma in ega.
Bojan Sedmak, profesor slovenskega jezika in knjievnosti, je vsestranski ustvarjalec, leta 2012 je izdal pesniko zbirko Tisto, leto kasneje kolumne in dnevnike pod naslovom Zdaj za prej pozneje, leta 2014 pa e glasbeno CD-ploo Meani na arkih. Zamahi med belo, rdee so njegova druga zbirka, ki prinaa eno samo razvejano pesnitev, pisal jo je med mnogimi noitvami zunaj rodnega mesta v letu, ko je bilo to formalno sredie evropske kulture. Verze pesnitve, povezane s asom in prostori sedmih drav, je mogoe prebirati po vsakdanjih potrebah vsaki malo drugae ...
"To je pesnitev, ki nima para. Morda so Whitmanove ode nekaj podobnega, nekaj tako vzhienega, pa vendar so vseeno tako zelo neprimerljive z Bojanovo pesnitvijo za dnevno rabo. Morda je veliki Ginsberg v svojih Tuljenjih (Howl) tako silovit, pa vendar ne tako zaokroen, ne tako lep, kot je lahko lepa in skladna glasbena skladba, sonata, simfonija med belo, rdeo. Bojan je namre tudi kos glasbenika, ves je stkan iz ritmov, ves je agogien, harmonien, dinamien. In glasbena struktura je v tej slovenski pesnitvi tista notranja hrbtenica, ki povezuje podobe, katerim se moramo prepustiti, kot se prepustimo posluanju glasbe."
(iz spremne besede Vinka Mderndorferja)
Josip Osti je pesnik, pisatelj in publicist z obseznim opusom, za katerega je prejel je stevilne slovenske in mednarodne literarne nagrade. V svoji novi zbirki pesmi se bralcem spet predstavlja s haikuji, zgosceno pesemsko obliko, v kateri se je odlicno udomacil. Zbirka je zvesta duhu haikuja, obenem pa zelo sproscena, spontana v izbiri podob, kombinaciji besed ter jezikovno inovativna. Posebnost so prav gotovo ljubezenski haikuji, kot vemo, so v izvornem haikuju bili tovrstni motivi potisnjeni v ozadje, Osti pa kot izrazit ljubezenski pesnik v svoje haikuje kot gonilno silo sveta vnasa vseprezemajoco ljubezen. Tudi kompozicijsko je zbirka zelo zanimiva, saj vsak haiku ucinkuje samostojno, obenem pa kot sestavni del sirse zgodbe. Po prejsnji zbirki Kriz ljubezni, ki je sprico tematike nujno vsebovala temne tone, je ta zbirka svetla, bogata - gre za srecno ljubezensko liriko, z vsemi odtenki in sencami, ki jih svetloba izzareva. Nedvomno gre za eno najbolj dodelanih haikujevskih zbirk na Slovenskem, ki izhaja iz bogatih pesniskih izkusenj Josipa Ostija, prodornega pesniskega duha, ki je igriv, iskriv, duhovit, globok in izrazito sporocilno in estetsko suveren. Spremno studijo k zbirki je napisal Boris A. Novak.
Vsestvarje se razgrne pred nas kot album pesniskih definicij, ki carobno spontano izrascajo iz predmetne stvarnosti kot njihova vseskozi slutljiva, a doslej se neizrecena ost.
Med platnicami pesniske zbirke Bine Stampe Zmavc nas pricaka cudez stvarjenja. Pesnicin v sebi povsem utisani um postoji na predmetih v bliznji okolici ali v daljah spomina, da bi jih uzrl v njihovi taksnosti. Zbranost v osrcju taoisticne naravnanosti do sveta kot celostnega motrenja bivanja, ki je priklicana na samem zacetku knjige, odbere ravno tiste poteze opazovanega predmeta, ki najbolj temeljno dolocajo naso intuitivno predstavo o njem. Vsestvarje se tako razgrne pred nas kot album pesniskih definicij, ki carobno spontano izrascajo iz predmetne stvarnosti kot njihova vseskozi slutljiva, a doslej se neizrecena ost.
Predmeti se prebudijo iz svoje odrevenele namenskosti ter v aktu domisljije zasijejo kot (ponovno) u-stvar-jeni, podarjeni, se drugace prisotni.
Pesnica se z eleganco, preciznostjo in iskrivostjo svecenice jezika dotika stvari, da nekdaj odcarani svet ponovno obudi v zivljenje.
Naravnost pesniskih definicij te knjige se tako kmalu izkaze kot zgolj predprostor pesniske hise Vsestvarja. Globlje ko vstopamo, bolj prepustne so meje med predmeti samimi pa tudi med predmeti in ljudmi. Identitete se plastijo, krusijo, obcasno celo sesedajo vase. V svoji najgloblji teznji po preseganju samih sebe kot da izzivajo usodo. Znotraj pretesnih koordinat danega se prebujajo sanje, razpirajo se krila domisljije in lomijo ledene povrsine neizbeznosti.
(iz spremne besede Miljane Cunta)
"Jagodni" izbor poezije Erike Vouk, ki ga je pesnica zasnovala sama iz prvih sestih zbirk.
Izbor je zelo premisljen, subtilnost je polozena v osnovo izbora, vse pesmi v izboru so jezikovno in sporocilno mocne, zajemajo sirok spekter bivanjskih motivov, jih v skladu z casom nastanka razlicno poetolosko obdelujejo, a v njih ostaja neizbrisen pecat prodornega pesniskega pogleda in cuta, ki se nikoli ne ustavi na povrsini dolocenih bivanjskih pojavnosti, temvec jih s pomocjo prefinjenih jezikovnih moznosti, beri metaforike, in se posebej jezikovne elegance, osvetli v globino, da zelo cutno nazorno zasijejo pred bralcem. Izbor predstavlja izvrstno branje za vse ljubitelje poezije, tako tiste, ki so ljubitelji poezije Erike Vouk, kot tudi tiste, ki bi radi to pesnico spoznali, saj jim omogoca ravno to, ustrezno predstavitev njenega vec kot dvajsetletnega pesniskega ustvarjanja. Za vpogled in lazje razumevanje njene poezije pa bo koristna spremna beseda Borisa A. Novaka, ki jo je naslovil Pesem, razpeta med eros in spomin. V njej med drugim zapise: " Pesniski jezik Erike Vouk je izbrusen, a obenem odprt. Vsak verz ima lepo intonacijo in kadenco, obenem pa klice naprej k naslednjemu verzu. Melodija ima eleganten lok, obenem pa je ritmicno in pomensko trdna. Dikcija je jedrnata, vcasih celo asketska, v isti sapi pa zvocno in pomensko bogata."
Pesniska zbirka SINJORINA prinasa raznolike zgodbe o prebivalcih Brd in njihovih usodah.
Devetnajst polpreteklih zgodb, kot bi listali po druzinskem albumu s podstresja in gledali babice, stare tete, sosede, izginule kdo ve kod ... in zagledali fotografijo sebe kot dojencka ... Pri temeljitejsem branju za temi zgodbami odkrivamo vrhunsko poezijo pesnice s svojstvenim pesniskim izrazom, s posebnim pripovednim slogom, ki se je skozi leta dokoncno izkristaliziral, z nenavadno bogatim in inventivnim jezikom, v katerega izredno tenkocutno vpleta narecne izraze in besede, nas potegne v svoje pesmi, da dobimo obcutek, kot da smo ze od nekdaj del njih. Izostrena opazovalka in poslusalka - po poklicu je logopedinja in surdopedagoginja - opisuje predmete in abstraktne pojme kot ziva bitja, ki pred nami in skupaj z nami soustvarjajo zivljenje, dogodke, usode in zgodbe. Z uporabo nenavadne, samo njej lastne metaforike nas dobesedno prisili, da pesem najprej preberemo na dah, potem pa se k njej znova in znova vracamo - da besedo za besedo, vrstico za vrstico, verz za verzom odkrivamo posamezne plasti, pomene, oblike in sporocila podob.
Barbara Korun je zbirko pospremila s poglobljeno spremno besedo, ki jo je naslovila IZRÊCI IZ RECÍ.
Patricija Persolja pripoveduje pretresljive zgodbe zensk - posiljenih deklic, pretepenih zena, obupanih mater, revnih, utisanih, nemih.
Tiho bodi, tiho bodi jim govorijo in one govorijo sebi, izgubljene, nenajdene. Alkohol, droge, kri, vojskovanje, samo zacutila bi nekaj, kar koli. Bestijalne dneve gospodinj razlicnih vrst pleskajo osamljenost, tujost in hlad, obupno vpitje. Podedovane pasti iz preteklosti, karmicni krogi, banalne zamere, neprebavljeni cmoki iz mladosti, spominski cipi razsutih otrostev ... delajo navezane, odvisne, privezane, bolj preplasene od telecjega zrezka. Zamolcano krici, a ne gre ven, zato one butajo z glavo v zid, in gledajo televizije, sanjarije, iluzije ... One ne zmorejo, ker jih dusi gluhonemi jok, zato jim Patricija Persolja daje jezik (imeniten!), da se v bralcih narisejo slike, kot v kaksnem soc-realisticnem italijanskem filmu, v katerem bi igrala Sonja Savi´c. Sonja Savi´c, metafora za izgubljene. Pesniska zbirka, ki bo pustila sledi ...
V pesniski zbirki Las pur dir Erike Vouk najdemo 40 pesmi z raznolikimi motivi, ki se lotevajo predvsem stevilnih bivanjskih leg lirskega subjekta. Prispodobe v pesmih so povecini vzete iz mediteranske narave in miljeja, ki sta zanjo neizcrpen vir metaforike. Razen v nekaterih bolj abstraktnih pesmih, ko je avtorica osredotocena na besedo kot tako, samo na sebi, tako da dobesedni pomeni secirajo zivljenjska obcutja in lege neposredno. Pesmi so zgoscene, a sporocilno mocne, v njih je neizbrisen pecat prodornega pesniskega pogleda in cuta, ki se nikoli ne ustavi na povrsini dolocenih bivanjskih pojavnosti, temvec jih s prefinjeno jezikovno eleganco osvetli v globino, da zelo cutno nazorno zasijejo pred bralcem.
Pesniska zbirka pesnice in glasbenice Klarise Jovanovi´c, ki v "haikujskih" trivrsticnicah upesnjuje kolorit nase kulture.
Avtorica spremnega besedila o Alenka Jovanovski o zbirki zapise: "Klarisa Jovanovi´c zavestno in odlocno prelamlja z utvaro o tem, kaj naj bi bil haiku. Trivrsticnice v Kimonu so antihaikuji, napolnjeni z vsebinami, ki pripadajo mediteranski kulturi in evropskemu pojmovanju osebnosti. Za trenutek v teh pesmih zasijejo delcki grskega mita, biblicne zgodbe, slovenske srednjeveske ljudske pesmi, arhetipskih vzorcev: nekaj starodavnega, nekaj, kar pesnica naslika s patino starodavnosti, a hkrati tako, da je obenem sodobno, »nase«."
Pesniski prvenec in edina knjiga pretanjene pesnice, ki nas je prehitro zapustila.
Vesna Spreitzer je pisala poezijo prepojeno s subtilno reflfleksijo zivljenjskih tisin in hrupov, ki so povecini umesceni v kuliso narave, ki je hkrati tudi poglavitni in neusahljiv vir njene metaforike. V ospredje velikokrat stopajo ljubezenski motivi in nanje vezani dvomi in nemiri, ki jih odslikava predvsem skozi temo in razlicne odtenke svetlob, ki oblikujejo osnovni ton posamezne pesmi. Tudi sicer je opazen akcent na cutnih impulzih, dotikih, vonjih, vizualnih podobah, ki so niti, iz katerih plete idejno plat svojih pesmi in izraza svoje najgloblje obcutke.
Antahkaran je pojem stevilnih pomenov, vsem pa je skupno, da ponazarja nekaksen (mavricni) most, bodisi med fizicnim in dusevnim, bodisi med razseznostjo uma in njegovo transcendenco, oziroma umom in tako imenovanim visjim umom.
V prvencu mlade pesnice, ki je omenjenemu pojmu v naslovu pridodala se druge obraze Lepote, vstopamo v pesniske svetove, v katerih se pesnica komaj zaznavno dotika stvari, spet drugic s skrito mocjo nagiba gore daljnih pokrajin, ali pa poglablja reko in ulice domacega mesta. Ko vstopa, ne prestopi praga, ker med zunanjostjo in notranjostjo ni razlike in ker je visina in locljivost razdalj nevidna in neotipljiva. Tudi zato se bralec s svojim »bralnim obzorjem« in svojo »bralno zgodovino« ne dotakne tega nenavadnega in skrivnostnega pesniskega sveta, ampak je pesem ta, ki mu s svojimi prsti skoraj brezcasna seze skozi kozo, se preden je prebrano sploh ponotranjeno.
Sedma zbirka ene najodmevnejsih slovenskih pesnic zadnjih desetletij, naslovila jo je po dragem kamnu, ki naj bi se svetil v temi.
Govor je seveda o Rubinu, v istoimenski zbirki je nanizala 46 dragocenih pesniskih miniatur, v katerih z zarotitveno mocjo pesniskega glasu precara odsotnost v prisotnost. Zal pa je ravno bolecina ena tistih razseznosti clovekovega bivanja, ki odsotnega socloveka naredi prisotnega. Branje pesmi v Rubinu je kot zrenje v prelivajoce se akvarele ali pastele sanj, spominov, marin in navsezadnje (lastne) minljivosti, ki se oglasa kot cujecna vseprisotnost kot sencenje, ki prikriva obrise tako realnega kot (vse)vidnega. In njena poezija je vecno stremljenje k tisti tocki, ki zari kot rubin v temnikasto-svetlikajoci se orkestraciji narave in pesnice same. Zbirko je s svojo spremno besedo na pot pospremil pesnik Milan Vincetic.
