V tokratni zbirki se napetost in vzburjenost cutov spreminjata v temnejse in bolj zgoscene poteze s pridihom minljivosti, samote, tudi obupa in nepotesenosti.
Knjiga sumov, zadnji del Stropnikovega slovarjenjega peteroknjizja, bo v sodobni slovenski liriki prav gotovo odmevala s prizvenom vznemirljivosti in kljubovalnosti. Ter seveda poguma, s katerim se dotika vsega, kar smo ze zdavnaj - in radostno - zatajili v svojem »uboznem glasu«. (Milan Vincetic)
Z zbirko Brez pric preigrava prestavljanje stikov. Njegova pesem je glas, je beseda in je eroticna igra, v zbirki razvita do te mere, da se zabrisuje locnica med ustvarjenim in ustvarjalcem. Lirski subjekt pesem pricakuje in obozuje, povzdigne jo na mesto, ki pripada ustvarjalcu, sebe pa predstavi kot tistega, ki bo ljubljenko le predal naprej, skusal ujeti s peresom in crnilom. Paradoks je v umetnosti znan, bralec ze dolgo ve, kdo je ustvarjalec, v zbirki Brez pric se lahko preda opazovanju zapletenega ljubljenja in izrekanja bivanja, v katerega sta pesnik in pesem zapredena.
Zdaj ko prebiram tvoje pesmi, govorijo o casu, ko sva merila prve korake na cesti, ki je danes ze prehojena v taksni dolzini, da pogled vec ne seze do kraja, kjer sva nanjo prvic stopila, z vonjem potonik in zvezdami juznega neba ovencana mladenica, se zavedam, kako je spomin nekaj cistega, ceprav ni mogoce nikdar povsem razbremeniti teze, s katero pritiska na nas. A ta cista teza, ki se mi prikazuje z besedami tvojih pesmi, s pripovedmi, ki so kot stare fotografije dobile patino, a vendar ostajajo tudi take, kot so bile, ko jih je ujelo oko kamere. In tvoja pesem je danes tako oko kamere, casa se ne da ukaniti, saj ga nismo hoteli ukaniti, otroci stoletja prve pomoci, ki smo verjeli, otrosko zaupljivi, a tudi mosko predrzni, postavljaski, polni ljubezni, vina in besed, ki so najbolj vrele v tistih nocnih urah, ki jih opisujes s srhljivo blizino oddaljenosti v triindvajseti pesmi; v njej je skrita tudi magicna formula, ki pojasnjuje Sfingin hlev, je trenutek, ko pravis z besedami, ki so drugace vznesene in povzdignjene kot takrat, ko so se rojevale iz dejanj, prvic zavedla sva se dvojine.
Denis Poniz
To so lapidarne pesmi z asketskim jezikom, kajti le tako lahko prepricljivo govorijo o velikih, vcasih strasnih zgodbah. O brezpotjih, skrivnostih, o izsiljenih izbirah, izgubah, o najbolj intimnih in zato najbolj univerzalnih vprasanjih.
V Satju je nazorno - in privlacno! - povedana tudi vzorcna zgodba ne le slovenskega pesniskega modernizma, kot jo prepoznavamo cez desetletja. Izrisana je pot, ki se zacenja v destrukciji sveta in jezika, v hoteni ali spontani alogicnosti podob in povedi ter se konca v vnovicnem vzpostavljanju pomena (ce ze ne: smisla) jezika, v razumevanju pesmi kot vsebinske in estetske vrednote. Zelo malo namrec ostane »cistih« izhodiscnih modernistov, ki se - ce ne obmolknejo - do neskoncnosti ponavljajo; vecina po razdiralni fazi sestavi nov, pesnisko drugace presijan svet.
Iz spremne besede Alesa Bergerja
Nedvomno je Tomaz Salamun nas najplodovitejsi pesnik. Njegove pesmi so prevedene v stevilne jezike. Z angleskimi prevodi ga nekateri uvrscajo celo med predstavnike ameriske poezije. Pa tudi zlati venec poezije na struskih srecanjih za zivljenjsko delo leta 2009 ima svojo tezo in pomen. Tomaz Salamun je postal del kanona, ko je leta 1993 v zbirki Kondor izsla njegova zbirka Glagoli sonca. V resnici pa so osrednje znacilnosti te pesniske govorice zakolicene ze v prvi zbirki Poker (1966): alogicnost, absurdnost, razvezana besedna igra, svobodna igra asociacij, ironija, nonsalanca, metafizika kot zastarel inventar, gibek, prozen jezikovni izraz in svobodna jezikovna oblika. Morda bi si morali Slovenci Salamuna izmisliti, ce bi ga ne imeli. Ali bolje, ce se ne bi rodil in leta 1966 silovito, odmevno vstopil v slovensko literarno areno s sakrilegicno zbirko Poker. Z njo je odlocno pometel s tezko, ponekod zatezeno narodovo zgodovino in stereotipnimi samoopredelitvami Slovencev.
V tokratni pesniki zbirki je dotik izhodie vsega, to pa ustvari erotino napetost in skrajno intenzivirano obutenje domala povsod ... ***Nagrada aa nesmrtnosti/velenjica za desetletni pesniki opus***
V tokratni zbirki Mderndorfer preprosto in isto sledi misli o dotiku, po tirih, po katerih bi po logiki misel tudi la: dotik najprej mislimo kot telesno, kot nekaj, kar obutimo s koo, kmalu pa ozavestimo, da se nas dotikajo stvari, ki jih ne utimo na koi in niti ne zgolj s telesom, njihova intenzivnost pa je nemara e veja.
Andrazeva nova pesniska zbirka prinasa utrinke, impresije z njegovih potovanj: bodisi s tople barvitosti juga bodisi z ostre kontrastnosti severa. Medtem ko pesmi z juga znova razgrinjajo morske motive, le da tokrat morje ni simbol dramaticnih, notranje razburkanih stanj, kot v prvi zbirki, ampak je lesketajoca se modrina, ki vabi utrujenega popotnika k lezernemu hedonizmu, se v pesmih severa znajdemo v zadimljenem kavarniskem okolju, kjer se "razkosani emigranti" zbirajo, da nazdravijo svojim dogodivscinam.
S knjigo Zemljevidi domotozja je zacel pred letom dni izhajati prvi, monumentalen slovenski ep Vrata nepovrata izpod peresa Borisa A. Novaka, pesniskega klasika, ki v svojem opusu dosledno uveljavlja nacelo, da mora "pomen zveneti in zven pomeniti". Verjetno je le on zmogel upesniti tisoce zgodb v urejenih ritmih in rimah tako, da so po dihu in vsebini povsem sodobne, sveze, kar uvrsca Novakov ep med izjemne dosezke v svetovni poeziji.
V drugem delu, Casu ocetov, se zgodbe zgostijo ob pretresih dveh svetovnih vojn na slovenskih tleh, v absurdnem, grotesknem, neverjetno intenzivnem casu, ko se vse cuti ostreje: prijateljstvo, ljubezen, izdaja, strah in pogum. Pesnik je skrbno zbiral pricevanja in dokumente ter ozivil stevilne neznane ali pozabljene junake, dogodke, ki so zdrsnili iz ucbenikov, zgodovinskih knjig, a niso zato nic manj resnicni. Zgodbe vojakov, zgodbe ljudi, ki so ostali v zaledju, v taboriscih, ki so po vojni prestevali svoje mrtve ... Cas ocetov je slovenska Vojna in mir.
Epos Vrata nepovrata s Casom ocetov se ni koncan. V letu 2016 ga bo zakljucila tretja knjiga, Bivalisca dus.
Iskrena, neposredna, sveza, zanimiva lirika, za katero v eni od pesmi pravi: "To sem u bistvu glihkar skup nagrabila, da te z izgovorom vprasam: Prides na caja?"
Katja Plut v sebi zdruzuje vse, kar se zdi navidez nezdruzljivo: modernisticno formo, zametke postmodernega dojemanja sveta brez velikih zgodb, enoznacnih resnic in vrednot ter trdni, antropocentricni, vedno prisotni in s tem tradicionalni lirski subjekt, ki je se vedno sredisce in torisce njenega pesnistva. Razlagati si jo je mozno z najrazlicnejsih stalisc in gledisc, ki se med seboj veckrat spodbijajo, kar je spet pokazatelj poeticne neenoznacnosti. In spet prav zato lahko izzveni gornje interpretativno razpredanje celo preuranjeno, saj bo za temeljitejso analizo potrebno pocakati na nadaljnje poteze avtorice. Te bodo tudi pokazale, ali je sploh mozno se nadgraditi doslej prikazan razvojni pesniski lok in kako bo na Katjo vplivalo (v izrazu sicer vulgarno, a vendar tako iskreno) spoznanje iz znacilne pesmi: PIZDA, ODRASLA BOM. Se morda v tem vzkliku skriva zavedanje konca vsakrsnih mladostnih iluzij in napoved necesa novega? Pustimo se presenetiti. Do takrat pa ostaja lirika Katje Plut iskrena, neposredna, sveza, zanimiva in s tem svojevrstno ogledalo zacetku novega tisocletja. Za konec se nam kot bralcem tako kar same ponujajo besede (To sem u bistvu glihkar skup nagrabila, da te z izgovorom vprasam:) / Prides na caja?
The Doors of No Return is Boris A Novak's magnum opus, a verse epic consisting of three books - Maps of Nostalgia, The Time of the Fathers, and The Dwelling Places of Souls, comprising 45,000 verses on 2,300 pages of the original edition. Each book is a world of its own and can be read separately, but they are connected by the same protagonists and stories, shown from three different perspectives; together they form a higher and broader totality.
This edition contains selected fragments of the epic, translated by the author with Michael Biggins.
Maps of Nostalgia is an atlas of memory, a gigantic geography of the places where the poet or his ancestors have lived, that they have touched, and that they have abandoned and lost. The Time of the Fathers is the epic core of Novak's "poetic madness" telling the tragic stories of his ancestors. The narrative framework of The Dwelling Places of Souls is tan ocean voyage to the North; where the ship's cargo turns out to be Souls, Memory, History and its essence - a Story ...
