Ko je Tomaz Salamun (1941-2014) pred nekaj leti prebral nagrajeno knjigo Krcrk Karla Hmeljaka, je bil, kot je sam povedal, noro navdusen. Celo tako, da je Karlu Hmeljaku - ki mu je knjigo tudi posvetil - priznal, da ga je kot pesnik prehitel. A prehiteti Tomaza Salamuna je seveda nemogoce, pa ce si se tako dober bralec. Ali jadralec. Salamuna je prehitela edino poezija, in njegovo poezijo je prehitela smrt. Ta, ki dviga tacko, spi, je postumna pesniska zbirka nasega najvecjega pesnika. Salamunove besede imajo veter. Druga drugo prehitevajo. Ne pustijo se ujeti. Kaj je s to vodo? Prevelika je. Zbirka je povabilo, da jo prejadramo.
Nemoc obdrzati se skupaj je nemoc komunikacije. Po Popravkih pesniske zbirke stopa Marcello Potocco na romarsko pot zgolj zapisovanja opazovanja. Glas se je stisal, uho je nezanesljivo, slis(a)nost se je umaknila zapisu/branju. Govorec je postal predvsem zapisovalec, opazovalec nemega, izpraznjenega sveta. Clovesko krhko ugotavlja: Ne morem se pretvarjati, da se svet ne spremeni, ko se spremeni ljubezen. In tukaj sem zato, da belezim drobne spremembe sveta. Hladna blizina postaja prostor razmikanja. Od ugotovitve, da molk vcasih pregazi ljudi, do razpadanja sveta dvojine, ki je paranje zmoznosti govorice in se v (ne)komunikaciji spreminja v jezikovne enote neutecenih pomenov, je prostor praznega, ki je ostal med dvema in pogoltno zeva kot nenasitno brezno. Prav pesmim uspe napolnjevati to praznino gotovosti. Da ne bi bilo neizbezno, kar je. Da ne bi neopazno slo mimo. Natancneje - ne gre niti za zapisovalca/opazovalca, temvec, kot zapise pesnik - samo jaz je, ki pise. Spet pise, da pise ... Zapisovanje je postalo kot da samozadostno in samonanasalno. V kilometrih pripovedne pisave se besedni pasusi spreminjajo v metonimicne nize, ki se kot zebranje molitvenih obrazcev znotraj knjige vsebinsko ponavljajo. In ne neznaten delez prinasajo pogosto zakoliceni pomisljaji, ki ne le udarjajo takta v verzih, temvec predvsem oznacujejo mesta nemoci izrekanja, ubeseditve, jalovega strahu pred suspenzom ali zdrsom v klise, so kot trni ob poti, skrivajo stvari, ki jih je treba brati med vrsticami, in krvavo bolecino, ki se izpisuje z modro barvo - barvo razuma in duha. Tako tudi zarci Via Francigena - duhovno-razumska ljubezenska poezija razmika(nja), ki s svojo primerno odmerjeno liricno krhkostjo reze v bralceve meandre, hkrati pa jo sciti s kilometri zapisovanja, da se ne bi v nobenem primeru spogledala z razcustvovanjem. Vec, v tej poeziji custva nadzoruje razum. Kljub boleci in trpki tematiki se verzi ne udinjajo destrukciji ali samosmiljenju. Med manifestativnim prvim ciklom (ze v Popravkih je mocan) in sklepanjem zbirke se jaz, ki pise upogiba pod Pavesejevo parafrazo misliti utruja. Z zgradbo zbirke, nizanjem opomenjenih drobcev iz vsakdanjega zivljenja in nanosi besedila o premisljevanju o skrhani preteklosti Potocco jezikovno uspesno posredovani vsebini doda psiholosko ucinkovanje, tako da se opisovano udejanji pred bralcem in ga privede do identifikacije z (od teme kot da ze utrujenim) jazom, ki pise: Koza bo razpokala med cakanjem, da se premakneta. Cetudi bi si zazelel (raz)resitve, tega znova in znova krpanega sveta ne bo vec, ko se bo zapisovalec opazovanja (spreminjanja) spremenil v povzrocitelja zelenih premikov sveta, kot Potocco nakaze v Nekoc bom: Ampak kadar zadosti verjamejo, prodajalke tiho zletijo v nebo. Do tedaj pa pesnik z romarske Vie Francigene pomirjeno boza: Vse pristane na svojem mestu, Bog je se vedno ziv.
Petra Korsic
Brati poezijo Andreja Medveda je kot vreci pest fine mivke v zrak in opazovati, kako vsako zrnce posebej za trenutek negibno obvisi v praznini. Zato posamezna pesem ni zgolj zrno zase, temvec tudi del daljsega niza, nekaksne pesniske meditacije. Ko puscavski pesek zavrtinci cas, se zacne Medvedov pesniski govorec vracati v casu in prostoru proti neki odlocilni izkusnji, ki daje vsaki njegovi zbirki nekoliko drugacne poteze. V Glanumu jih doloca intimna mesanica ljubezni in minljivosti na lovu za trenutkom dozivete - ne pa se povsem razodete - skrivnosti.
Glanum - anticno rimsko mesto v danasnji Provansi - v Medvedovi zbirki predstavlja casovno vozlisce, v katerem se stikajo razlicne zgodbe, uzrte skozi optiko govorceve lastne izkusnje. Spoznanje o minljivosti obseda prebivalce mesta in zivali, ki zdijo v zavetrju limonovih nasadov, pravi Medvedov govorec pod krinko nakljucnega opazovalca, v resnici pa znanega prisleka, ki tako skozi cas opazuje predvsem samega sebe. Ko se namrec vzivi v pozabljeno anticno mesto, s tem ne ozivi zgolj vrveza njegovih nekdanjih prebivalcev, temvec se poskusa oprijeti tudi svoje lastne preteklosti in skozi njo osmisliti svoj obstoj: Da jutro, spet, za vekomaj, odstre pomladni dan v ljubezensko obljubo.
Toda, konec koncev, Medvedov govorec ve, da bi vsa pokrajina, ki se pred njim suho razpira, brez njega ostala neposeljena: on, spotikljavi pritlikavec, je pokrajino napolnil s casom in cas s pokrajino. In ve, da zal nicesar od tega ne bo smel ali mogel odnesti s sabo - razen seveda elegicnega spomina na pridobljeno sreco in trenutka, ki mu ga je bilo dano se enkrat podoziveti. A tudi to je ze spominjana pozaba srece ...
Andrej Hocevar
Skozi pokrajino nove pesniske zbirke Milana Dekleve se potikajo modrec, pesnica in obubozani nadclovek, spocet v zakotju somraka bogov, Lao Zi, Sapfo in Mracni. Dvignjeni so nad svet in hkrati potopljeni v njegovo srciko, drsijo po namisljeni osi casa in izrekajo svet pod in nad seboj, odprt v pred- in poapokalipticno rano. Srebrenica, klasiki marksizma in leninizma, legionarji diktatorja Franca, Messijeva prva zoga iz zaprasenih cloveskih koz, racun iz Bauhausa, newjorska dvojcka, hotmail, filharmoniki s kostmi v rokah namesto glasbil, mrtvec, ki igra na pozavno in na desetine poeticnih, lucidnih, krutih ali mracnih podob sestavljajo micelij Milanove knjige. Pesniski jezik gre skozi Boschove, Dalijeve, Magrittove slikarske pokrajine, nasadi se na zelezni avtobusni drog Fride Kahlo, preverja strukturo Maleviceve crnine in se isti trenutek okusa hlebce v vesolju Darka Slavca.
Zadnje pesmi Milana Dekleve uhajajo vsakrsni poetiki, tudi njegovi iz prejsnjih zbirk, ceprav s sabo prinasajo nekaj njihovega vonja: neulovljive so, osupljivo sveze, osupljivo lepe, prebijajo skrepenelo zemljo jezika, z vulkanskim prahom neulovljivih crk vnasajo nemir v vozne rede nacrtovalcev poletov, z razlivajoco magmo besed topijo odgovore iz morske pene, voska in umetnih zob in se strjujejo v vprasanje.
Jani Virk
Ze lep cas si prizadevam napisati tehle nekaj vrstic, ki naj bi med bralke in bralce pospremile pesniski prvenec Ivane Komel. Delo mi nikakor ne gre od rok; vsakokrat znova pisem o tem, kako drobne, nezne in krhke so Ivanine pesmi, kako nepretenciozne so, s koliksno pozornostjo zrejo v svet, kjer so lastovke preglasile vrvez pescene plaze, kjer mlad galeb s polomljenim krilom najde mesto za umret pod nasim parkiranim avtom, kjer gostje v mestni slascicarni ropotajo s salicami, zlickami in krozniki, kot da bi si zeleli opozoriti druge, da so se zivi. Vse to sicer drzi, Narekovano iz postelje res privlaci vse, kar je tiho, izmuzljivo, bezno in obrobno, ampak v glasu, s katerim Ivanina pesem govori, je neki ton, neki kljucen odtenek, ki ni dosegljiv rokohitrskim pojasnilom in panoramskim interpretacijam. In je neko custvo, ki me s svojo nepreracunljivostjo razorozi. Lahko si sicer zamislim bralca ali bralko, ki bosta med platnicami te knjige naletela samo na preproste, neokrasene, neposredne stavke, na utrinke in malo pomembne prigode iz vsakdanjega zivljenja, ki se asociativno, kakor da brez pravega reda vrtincijo skoz verze. Spet kdo drug bo ob Narekovanem iz postelje nemara modroval o postmodernem svetu, kjer so stare, velike zgodbe izpodrinile tiste male, ne-grandiozne, ampak vse to se mi zdi nekako prekratko, ko preberem - Vsec mi je, da lahko vidim vrhove dreves - in je potem ta uzitek ob pogledu na krosnje dejansko ves tu, zadovoljno brbotajoc v svoji enostavni, a neodjenljivi prisotnosti. Ali pa drugje, kjer naletim na pesem o Stelli, psicki, ki se je izgubila: Moj strah se ujame z njenim - da je ne bo nazaj. Da jo je povozil avto. Da si je nasla neko drugo druzino. Da sama in mokra od dezja brska po smetnjakih. Iscem jo. Lepim lepake z njeno sliko po mestu. Klicem. Da ne vem vec, ali klicem njo ali sebe. Mogoce je posebna moc Narekovanega iz postelje v tem, da svoje bralce nagovarja, kakor da se nismo vsi skupaj ze davno navadili skomigati z rameni. Ko se Ivanina pesem izreka, se mi zdi, preprosto ne misli na opreznost, skepso in cinizem, s katerimi sicer prihajamo k ljudem in stvarem tega sveta. In ne; na tem ni nic majhnega.
Goran Dekleva
Moja poezija je odprta / naravnim dogodkom. Preprican sem, da tale stavek, ki se nekako nehote pojavi v pesmi Zep v srcu, iz ust Ane Pepelnik zveni predvsem ironicno, ceprav je za vecino bralcev njenega prvenca seveda resnicen, saj jo poznajo kot pesnico, ki je malce naivno odprta za snov vsakdanje izkusnje, s tem pa tudi za vsakrsne jezikovne umazanije in nenatancnosti, ki jih ta izkusnja prinasa s sabo. Ti bralci bodo preseneceni nad gostoto in preciznostjo pesmi iz druge knjige, kjer avtorica definitivno zapusca svojo (nedvomno zanimivo) zamisel prvenca, da bi se - z vso spretnostjo, ki jo je pridobila v vmesnem casu - lotila pisanja, ki ne racuna vec na nobeno znizano tarifo, se vec: vkljucuje se v aktiven dialog in spor s smermi, ki prevladujejo v danasnji slovenski poeziji ali pa prav zdaj dobivajo veljavo. Naceloma sem vnet zagovornik literature, ki je pozorna na to, kar je na dosegu roke, in seveda imam rad, ce se mimogrede nanasa tudi na stvari, ki so zunaj tega dosega. Prav taksne so nove pesmi Ane Pepelnik, ki - kot vsako dekle - rada pise o rozah, bombonih in oblekah, ceprav ji ni tuja niti kozmicna perspektiva, na videz vzeta naravnost iz Kocbeka, toda izpopolnjena na izviren nacin, z rahlim priprtjem ocesa: Vse tole je / nepozabno in otozno. Podobno vesolju. Zep v srcu se mi zdi pomembna pesem, saj se brez sleherne poniznosti navezuje tako na O'Haro kot na Cucnika, torej na dva pesnika, katerih velik vpliv se pesnici pogosto ocita. Seveda tukaj ne gre za nikakrsen vpliv, temvec za igro s konvencijo, pri polni zavesti o tem, da je izcrpana. V zbirki se pojavi cel kup znamenitih ameriskih pesnikov (Rich, Stevens, Ashbery, Hass, Beckman, Liu), vendar so obravnavani skoraj tako kot skupina srbskih pesnikov, pri katerih je mogoce zaslediti kvecjemu motiv psa. Prav tako pomembna je zakljucna pesem v knjigi Na prehodu, v kateri avtorica obracunava s pretencioznostjo, ki se je razpasla v najnovejsi poeziji (tako slovenski kot tudi poljski ali nemski). Ta se kaze v pretirani rabi "razpolozenjskih" pojmov tipa "angel", "sveca" ali "disati po luni", ki prihajajo iz obdobja najslabse razumljenega modernizma. Dejstvo, da obstaja nekdo, ki jim zna zadati neusmiljen udarec s svojo "rozo iz sponke za papir", me neizmerno veseli, se posebej, ce zna ta nekdo pisati tako sijajno pesnisko in pomensko zvenece stavke kot je: Za vsakim steblom trave je zdel / del zarka ki se se ni izzarel. Adam Wiedemann
Infantilni - kako naj recem drugace? - naslov te knjige zavaja: zdi se, kot da bi pesnik mislil, da je danes subverzivno, ce recemo kurc. Mogoce je kaj takega v slovenski katoliski provinci lahko mislila "sestdesetosmaska" generacija. Tomaz Salamun se je v nekem intervjuju pohvalil, da je prvi uporabil to besedo v slovenski poeziji - oziroma, da je prvi stal za njo. A ze Kostji Gatniku je bilo jasno, da to, ce recemo kurc, ni nobena subverzija. V nekem njegovem kratkem stripu najbolj dolgocasen clovek na svetu pred smrtjo rece: "Ah, kurc, zivel sem pa le." V italijanski literaturi pa je v sestnajstem stoletju Pietro Aretino mirno rekel cazzo in to je zvenelo kot lepa in visoka italijanscina. Sicer pa je tudi na Slovenskem o besedi kurc pisal ze Linhart in ni mislil, da je to subverzija. Naslov te knjige je torej najbrz napaka. A Vrecar ima o napakah svoje mnenje. "Le v napaki najdemo zametek popolnosti." V tem pa je, kot bi rekel Rilke, na katerega pesnik aludira v isti pesmi, ze zasnovano nekaj resnega. Odpremo knjigo in si mislimo, da bo glede na naslov sledilo nekaj, kar bomo odpravili kot infantilisticno prepotentnost na prvo zogo, potem pa se v nas - med verzi, za katere se zdi, da ustrezajo takemu pricakovanju - nepricakovano zarezejo verzi, ki jih moramo vzeti resno. Ce danes vse vec slovenskih pesnikov v svojih pesmih po intenzivnosti odnosa do zivljenja spominja na cloveka, ki ga je v omenjenem stripu ovekovecil Kostja Gatnik, Vrecarja zagotovo ne moremo steti v to kategorijo. Vrecar se kot clovek in pesnik v svoji skrajni obcutljivosti resnicno giblje po robu. Kot mi je napisal v pismu: vztraja "kot vrabec, ki je prebolel zelo belo zimo". Vrecar je eden redkih slovenskih pesnikov, ki se v clovekarskem svetu resnicno pocuti tujega. "Macji pesnik", kot o sebi napise v eni od pesmi. Za Vrecarja se poezija ne dogaja samo za ljudi. Drugo pesem - eno najlepsih v knjigi - naslovi Raje imam macke kot pa ljudi. V tej pesmi, posveceni mrtvi macki Khalo, pusti, da je ob bitju, ki ne komunicira z besedami, postavljen pod vprasaj smisel besed in da se pod neznostjo macje sape zdrobi ves svet. Zaradi takih verzov Vrecarjevo poezijo vzljubim kljub mnogim drugim verzom, ki jih ne morem razumeti drugace kot besedni balast. "Vedo, da je vsebina zalostna, / ne prenesejo pa njenega veselega obraza." Ah, seveda: ko Vrecar v naslovu napise kurc, pravzaprav misli cazzo. Zadaj je nostalgija po italijanski renesansi in dvojezicna izkusnja italijanskega sonca. "Esiste una sola lingua, esiste?" (Tomislav Vrecar.) "Sono guarito ... in grazia dell' aver fatto in modo mio, cioè non aver usato un cazzo di medicamenti." (Leopardi.) Miklavz Komelj
Je Ptic, ki ga ni. Sta sokola, ki v tisini opazita in ulovita vse, ceprav ni nic. In tisina, ce je, je prazna kot kozarec. Toda beseda hoce vase svet in pesem, Jakobova pesem, ji streze. Zato so Zapusceni kraji zbirka imenovanja: ce so v Treh postajah, Jakobovem prvencu, stvari prisle same k besedi, se ji ponujale in tekoce prehajale v pesem, brez vidne sledi ali preostanka, ni zdaj nicesar, oziroma, kar pride, je nic. S pesnikom vztrajajo samo imena, naucena in brez gotove podlage v svetu onstran govorice. Terjajo izreko in pesem se pise. Toda nobeno ime, nobena beseda ne da tistega, kar obudi. Svet, ki ga priklicujejo, zato se ni prazen - v njem ne manjka ne gozdov, ne ptic, ne svetlobe, ne neba -, je pa nekako dvodimenzionalen, vse je na povrsini. Vcasih se zdi, da ima ta svet tudi tretjo razseznost, svoj zivi del, [ki] ostaja spodaj, skrit. Takrat se odpira prostor za zeljo; vsenaokrog subjekta, ki izgovarja te pesmi, ta svet, se sicer razteza motni stekleni zvon (pesniske) govorice, hladne in nenatancne, toda na njeni drugi strani se vendarle kaze nekaj docela resnicnega, polnokrvnega: Zaklenil sem se, a sije tudi sem, / in hocem ostati zraven. Spet drugic se vse, kar je, mraci in zliva v gosto crno ozadje za moten odsev v sipi. Vse poti so tedaj videti zaprte in neprehodne, a ta, ki pesem izreka, stavi na noro gesto - v svoji sobi prizge luc. Zaradi tega se crna gmota na drugi strani okna seveda ne bo razlocila nazaj v svoje konstitutivne elemente, v drevesa, posevno stezo, lesketajoce listje. To je poteza, ki ne bo spremenila nicesar, vse kar pri njej steje, je le to, da je bila povlecena. Je cista rezistenca. In to je, pravijo, poezija. Goran Dekleva
"To je to! To sem prej videl v zraku /.../ - trenutek, locen od drugih, zvezan v dogodek s pozabljenimi potmi, s katerimi nas ne veze nic razen casa - samo neki prej in potem, ki se pred njim umikata v vse smeri, kakor v morje zarezana brazda," pise Marjan Strojan v Kamnih in s temi besedami sam najlepse zareze v srz svoje poezije. V njenem srediscu sta namrec prav trenutek in dogodek, vendar ne v impresionisticni maniri in tudi ne v podobi njene epsko razvejene sestre - ceprav je Strojan verjetno tisti slovenski pesnik, ki smo ga najbolj surovo razklali na melanholicnega lirika in eruditivnega epika. Tudi po njegovi zaslugi, jasno, nenazadnje se njegov opus res giblje med "petjem v starinskem nacinu", ki prevladuje v prvih zbirkah, in "brnenjem kril kacjih pastirjev", ki se je vehementno razmahnilo na straneh Parnikov v dezju. Da pri njem omenjena pesniska principa nista razlocena, je avtor sugeriral z zdruzevanjem drobnejsih lirskih in bohotnejsih epskih pesmi v skupen kontekst posameznih knjig, v mislih imam predvsem knjigi Dan, ko me ljubis in pricujoco, in pri tem ne smemo spregledati dejstva, da Strojan kot avtor nikakor ni nakljucen zbiratelj gradiva - niti na ravni posameznih pesmi niti na ravni pesniske knjige kot celote. Opravka imamo s pesnikom, ki svojo ustvarjalno prakso ves cas budno reflektira, o cemer govorijo stevilni verzi, tudi v knjigi Vreme, kamni, krave, ki vcasih bolj eksplicitno, drugic pa subtilno zabrisani s kontekstom, razmisljajo o nastajanju, zivljenju in mestu poezije. Jedro Strojanovih pesmi sta torej trenutek in dogodek, in sicer povezana v stanje, morda bi bilo na tem mestu se bolje reci v situacijo ali polozaj (povzeta iz realne ali fikcijske zgodbe), saj pojma nekoliko izraziteje predpostavljata sovpletenost posameznika, ki je kljucni generator prikazanega, vedno vecplastnega pogleda Strojanovih pesmi. Ta posameznik ni (le) govorec sam, saj je Marjan Strojan kot vsak pravi pesnik mojster odkrivanja analoskih povezav med pojavnim, ki jih slika tako, da lomi krhko konkretnost motivov v razlicne case, prostore in osebe, zato da lahko kot "vzorci, nasa edina obramba pred casom," zazivijo na tisti ravni abstraktnosti, v kateri vase vkljucijo tudi del vsakega izmed nas, njegovih bralcev. Strojanovo pesnisko govorico odlikuje "preprosta strogost" tonalitete, s katero pesnik "razloci piko, postavo", in ji nato "natancno kot s prstom po zemljevidu sledi v lastno prihodnost", pri tem pa tonaliteta ves cas predhaja sliko. Ce kaj, potem za Strojanovo poezijo ne velja misel: "kolikor vec boste vlozili, tezje boste povrnili svoj vlozek," ki jo najdemo v knjigi; je pa to tudi poezija, ki "z melodicno linijo v zgornjih glasovih" vstopa v nase knjige zato, da iz njih "zanalasc trga utvare" - ceprav ali pa prav zato, ker se zaveda, da smo jih potrebni. TINA KOZIN
Clovek, uporabljaj me bolj pogosto! Samo se sestinsedemdeset dni imava, da sva na tej razdalji, v neki pesmi vzneseno prosi Salamunov govorec. Povabilo je treba sprejeti in se lotiti resnega branja - a kako danes brati Salamuna, ko pa smo ze zdavnaj sprejeli, da je dober prav toliko, kolikor je nerazumljiv? Clovek, beri Salamuna bolj pozorno, oba bosta presenecena: Nisem se tako pisal. Ne vem, kaj bo, nekje preseneceno priznava. Jezikovna svezina, ki jo je Salamun tako rekoc iznasel, je se zmeraj v njegovi lasti, a je prepletena s fino mrezo skrivnih vstopnih tock. Za poezijo, ki je bila od nekdaj definirana s svojo odlocno prisotnostjo tukaj in zdaj, hkrati vedno in povsod, pomenita fiksacija in prisotnost dvoma mogocni pretres. Glas Salamunove poezije nenadoma ni vec tako akuzmaticen, saj je bolj kot kadarkoli zaznamovan z vsem prevec cloveskim, torej s casom in svojo izrocenostjo toku zgodovine: Vrzeni bomo kot macke v kisto v narocje Boga. Cetudi se svoje usodne prisotnosti povsem zaveda (Utrudil te bom in zapostavil. Resi se.), je v nacinu, kako sprejema svojo odgovornost, nekaj skoraj elegicno vzvisenega. Ce smo nekoc ob njegovem pocetju prej pomislili na jemanje, sta zdaj na vrsti dajanje in vracanje: Pocel v mestu? Vracal. Ne ranjeval ali ubijal. Vracal. S casom omogocene poteze njegovega govorca postanejo cedalje bolj prepoznavne in vpete v svet, ki ga naseljujejo tudi drugi jazi. Z nekaterimi, se posebej s tistimi, ki jih custvo ali spomin - ta ne dopuscata izbire - potegneta na privilegirano mesto, stopa v iskrene in ranljive odnose. Sveta ne obvladuje vec brezcasni trenutek (imel sem [...] vse v naravi, a brezcasni), temvec se vsak trenutek znova vzpostavlja kot poljubna tocka v sosledju, ki se jaza v ubranem mnogoglasju na skrivaj dotika iz preteklosti. Kar nadomesti nekdanje samozadostno rusenje in polascanje, ki sta bili zaradi izvzetosti iz casa oprani odgovornosti, je usahljivost moci, potrebnih za naporno izgrajevanje. V cas vrzeni Salamunov jaz svoje prejsnje bivanje uzre kot vrsto ponavljanj, ki se zakljucujejo v (lahko ugibamo) ljubezenskem pretresu: Ponoci je bilo cudno. Zavrel si moja pljuca. Ponavljanje zacetkov se sprevrze v sprejemanje neizbeznosti enega konca, a zares vrednega truda: Ja. Kiti bodo pokoncali moje zivljenje. Dam ga za to, kar sem skusil. Dam ga za to, kar skusam zdaj. Andrej Hocevar
Sodobni slovenski pesniski liniji pod maksimo »umetnost nasih zivljenj« se pridruzuje tudi poezija v prvencu Petre Zupancic. Z belezenjem premikov na sahovnici zivljenja, nizanjem drobnih pripetljajev ustvarijo ti verzi minifilmcke custveno enega najbolj razburkanih obdobij zivljenja, to je dobe korakanja v slovesu od (zgodnje) mladosti. O stanjih duha govori v pris-podobah iz aktualnega prozaicnega sveta in tudi z reisticnim podajanjem objektov, ki zamenjujejo (stanje) subjekt(a). Spominjanje postane z rudarkinim kopanjem >premog
V sumenju je vse. A le v besedi se vse razpre. To je misel, ki se mi utrne, ko preberem pesmi druge pesniske zbirke Tine Kozin. Ocitno se mi je od nekod prikradel vzorcni, po malem kultni verz Barbare Korun, ki pa ni o sumenju - vse je v tisini. Morda je prislo do asociacije, ker oznaka sumenje oznacuje prav tisino, in to natancneje kot tisina. Tega, cemur pravimo tisina, ni. So le stalno gibanje podob, drsenje zvokov in izbruhi raznovrstnih zaznav, pobliskov, misli in uvidov, ki se neprestano izmenjujejo na platnu nase zavesti, kjer se predvaja bolj bleda razlicica filma resnicnosti. Pesmi Tine Kozin to resnicnost najprej odlocno zgrabijo in ji nato pripravijo presenecenje, ko jo z vso neznostjo in natancnostjo, kar ju premore pesniski jezik, razstavijo v pesmih. Po drugi strani pa se mi navedeni verz vsiljuje, ker na nekem kljucnem mestu v zbirki Tine Kozin beremo: »meni nekatere besede zvenijo / neclovesko.« Zato si mislim, da je svojevrsten pesniski cudez, da pesmi vendarle utripajo v naravnem pesniskem ritmu. Stabilno, stanovitno (si) podajajo lahke besede, pa z razorozujoco pesnisko lahkoto tezke. Polne so pomenskih vhodov in izhodov, prepredene so z gosto mrezo elegantnih izmikov in spretnih priblizevanj. Ce so v prvencu v maniri slikarskega perfekcionista generirale izvirne podobe narave in skusale prikazati njihovo avtonomno zivljenje, so tokrat se izraziteje vpete v zivo tvar, zivost postane ena od problemskih ravni zbirke. V svoji predmetnosti so alegorija cloveskega: v gradnji hise, izdelavi instrumenta, smolarjenju, voznji z vlakom, gibanju nebesnih teles so obca mesta, za njihovo konkretnostjo se skriva abstrakcija. Ko pesniski glas gnete razlicne snovi, v resnici gnete clovesko materijo. Bolj ko je clovek v govoru odsoten, bolj je vseprisoten. Ko je prisoten, izgine, postane sam prispodoba za stvar. Pesmi so kot voznja, s katero se potnik stopí do tocke, ko izgine: »voznja, skoraj brez voznika in sopotnika, tako sva / tiha.« Tina Kozin ima izjemen posluh za naravne zakone pesnistva, za pesemsko stopnjevanje, za poeticno graditeljstvo, za gibanje jezika, za geometrijo besedne pokrajine, za modeliranje pomena ter sporocilno konstrukcijo. Zdi se, da pojavi spregovorijo v lastnem jeziku, ki ga pesniski glas le prestreze. Pesem je snovna in hkrati tvorna: je in se razrasca. Je temeljna in je temeljita: stoji in se hkrati premika, v vseh primerih do konca. Z drugo pesnisko zbirko je avtorica suvereno in v slogu pokazala, kaj pomeni stopnjevati pesnisko formo. Vse pesmi je pripeljala, do koder pesem sploh lahko gre. Vse, kar je naprej, postane sum ali pa se vrne v sumenje. Mojca Pisek
Zacnimo na zacetku: Ko pisem, pisem sebe in pesem pise mene. Pa naj se kdo rece, kaj ni zdruzljivo ali da je poezija s kriticnimi, uporniskimi potegi poetsko, tehnisko, es-tet-sko sibkejsa (razen kanoniziranih izjem) in/ali da mora v podmnozico angazirana, druzbeno-kriticna. Namera ali motrenje Pricakujem pozornost., deveta pesniska zbirka Blaza Lukana (1955), te ne pusti nedotaknjenega. Prefinjena dramaturgija - ni nakljucje, pesnik deluje tudi kot dramaturg, gledaliski kritik, univerzitetni profesor - zdruzi med platnice kritiko in svilnato liriko, izrise razmejevanje med »oni« in »mi«, razlasceni mi, zdruzeni v samosti, v katero se navsezadnje potopi. Kje pa je prvoosebni govorec? Domisljeno groteskirano in izredno kriticno zrcalo druz-be in cloveka v njej pojasni, da zdaj je zdaj, v njem jaz, torej ne gre za skrivanje, le izbiro prav-snjega polozaja iz-javljanja. Ni zolcno jeznega obtozevanja, kriticna napetost se zgra-di z navideznimi paradoksi, npr. slisljivost besed ni odvisna od brezhibnosti telesnega organa, uses, ampak od odprtosti, prebujenosti, cujecnosti. Razgaljanje drsi od druzbe prek interesnih skupin do zasebnosti, prav tako drsi ost od kritike »njih« do samokritike, udari pa tudi po na videz plemenitih namenih: usmiljenje je samo prikrita oblika sovrastva, [...] ljubezen je le nacin prezivetja. Tako bralec prenika vse globlje v govorcevem iskanju »jaza«, ki se ugleda v pasteh, kot so napuh, slava, egoizem, da pride do »zivega glasu«, do srcike. Od tam namrec govori ta knjiga: beseda [...] postaja meso in vsaka poezija je navsezadnje telesna. Ko je v besedilo z umirjenim ritmom, a jedko govorico vpeljana relativnost (ni govorice, ki bi izrekla resnico, ni resnice), hudomusnost in ironija prehajata v cinizem, ki reze po mascevalnosti in zadene ob zlo. Vendar resnicnost je na daljavo hujsa kakor v blizini, in prav tam, v blizini, v ciklu Sva dva., se zgodi kontrapunkt knjige - liricne pesmi, mehke kot svila, o krhkih receh. Pesnikov kredo, pesem namrec razume kot jasnovidno prerokbo, pa se zapise v sklepnem ciklu. In kako presneto zares gre v tej poeziji, ki si pravi: ne krici, samo molci in povej vse, v poeziji, ki si je predhodne zbirke pomenljivo naslovila: V tihem teku (Lipa, 1993), Tkanja (CZ, 2002), Neslisnost (CZ, 2005), Sentence o dihanju (MK, 2010). Res je, v sirokih ustih se le redkokdaj rodi beseda. Ta naj bo slisana. In veliko vsega se caka na Lukanov preciscen, a ne asketski, oster in hkrati mehek, pronicljiv in prodoren glas, ki upesni dejanski svet, ki bi se drugace razlil in razblinil. Pricakujem pozornost. Petra Korsic
Ne le zato, ker je mit o Sizifu prakticno edina izrecna literarna referenca (Kucanova misel o danasnjih sanjah in jutrisnjem dnevu to morda vseeno se ni), ki nastopi v Katjini drugi knjigi pesmi, temvec preprosto zato, ker gre za spoznanje, izraslo iz nemogocih zahtev, ki jih pred nas postavlja literatura, naj se enkrat ponovimo: Svet je nedovzeten za nasa iskanja smisla, pa naj ga odevamo v se tako lepa oblacila in ga plemenitimo s kar najprodornejsimi mislimi. Ce gre - in zakaj ne bi slo? - ze prvo pesem in z njo vso knjigo razumeti tudi v duhu njenega zakonodajnega naslova, potem je premisljevanje odnosa med stvarmi in ljudmi ena prednostnih postavk v opisu del in nalog, ki naj jih poezija danes opravlja. Od katere pricakujemo, da jih bo opravila zaradi in namesto nas. Nas s svojo neznostjo varovala in med seboj povezovala tuja svetova, ki se nikakor ne moreta sporazumeti glede svojega skupnega bistva. Branila dosegljivo pred nasim polascanjem in tesila clovekovo bolecino neubesedljivega. O Katjini poeziji bi lahko rekli, da gladi in rahlja nesporazume, ki so nastali med obema stranema. Njen pesniski postopek, ki je pri svojem bratenju lirskega subjekta z empiricnim avtorjem vcasih ze kar spogledljivo neposreden, dozivljam kot pisanje opomb, pripomb in pojasnil k udarnemu verzu, ki nastopi v vecini njenih pesmi. Ta namrec kljub svoji pomenski intenzivnosti (ravno zaradi nje so avtoricini verzi tako primerni za trganje iz konteksta in samostojno podajanje v obliki aforizmov) za svoj celovit izraz potrebuje - pesem. Ucinek, ki ga ustvarja in vcasih kar v obliki pesemskega sklepa prinese ta postopek, je lahko skoraj neznaten in celo »banalen«, kot je na videz banalno vse, cesar v dolocenem kontekstu nismo vajeni. Kot v pesmih, ki niso ravno popevke, nismo vajeni srecati cloveka, ki je preprosto srecen, pa ceprav le za hip, ali ponuditi objema, ki bo nekomu pomagal nositi tezo globokih spoznanj. Poezija Katje Perat je poezija, ki raste iz zavedanja, da je samo zivljenje trdovratnejsa navada od misljenja. In ki ji tega ni nerodno priznati. Kajti vrednosti so relativne, in stopnje davka so tiste, ki dajejo svetu neko zasilno trdnost. Urban Vovk
Malo je imen, brez katerih si je tezko zamisliti sodobno slovensko poezijo. Eno izmed njih je gotovo Uros Zupan. Pocasna plovba je njegov avtorski izbor najboljsih od najboljsih - in se boljsih. Zupanov izbor, ki zajema vec kot dva ducata let pesniskega ustvarjanja, je namrec toliko oseben, kot je tudi strog, saj avtor v njem obracuna z lastno poezijo. Dokaz, da se tudi najboljse da se izpiliti, popraviti, izboljsati. Od potapljanj v zlato dobo posameznikove preteklosti do cutne hvalnice mehki poletni svetlobi in cudezu zivljenja, ki ne obstaja brez umetnosti, Pocasna plovba vabi k novemu in ponovnemu odkrivanju enega izmed najbolj prepoznavnih poosamosvojitvenih pesniskih glasov, obenem pa ponuja tudi svojevrsten vpogled v skrite koticke pesniskega ustvarjanja. Mojster, izkuseni vodja Literaturinih pesniskih delavnic, je s to zbirko popravil in presegel celo samega sebe. Vecina pesmi je na novo premisljenih, pri nekaterih je popravljena kaksna beseda, druge so odvrgle odvecno tezo in se cudezno pomladile. Zdaj je vse na svojem mestu.
Ana Svetel ze dolgo casa ve, s kaksnim naslovom bo opremljena njena prva pesniska zbirka. Se danes naju vidim: srecava se v baru in Ana pove, kako zalostna postane vsakic, ko ugotovi, da se bo vsak stavek, ki ga kdo zacne z »vse lepo in prav«, sklenil s svojim obveznim, prej zahtevanim kot pricakovanim »ampak«. Enkrat, se rece, mora biti res vse lepo in prav. Nobenega ampak.Zdaj je ta knjiga pred vami. In ko boste segli po njej, boste ugotovili, da se je zgodilo ravno nasprotno. Lepo in prav je namrec knjiga, ki je svoj obvezni, prej zahtevani kot pricakovani ampak vzela za svoj glavni predmet.
Lepo in prav je zbirka miniatur iz zivljenja. Iz zivljenja mlade Evropejke, ki ve, kaj v dobrem in slabem pomeni tvegati pravico do doma, ki ima rada klavirsko glasbo in nekaj ljudi, ki je do kolen pogreznjena v neizbezne cloveske naloge, kot sta ljubezen in prijateljstvo, pa tudi iskanje stanovanja, kot vse ostalo na svetu, zavezanega svoji zacasnosti. A to je zgolj prva plast. Led, po katerem hodimo in vemo, da je napokan. In da se bomo morali prej ali slej soociti s hladnim tokom, ki se pretaka pod njim.
Ana Svetel in njena poezija namrec razumeta, da mora biti clovek vselej na prezi, da nobena bitka ni dokoncno izbojevana in da si je za ohranitev svoje clovecnosti treba prizadevati vsakic znova. Da je clovek bolj kot karkoli drugega odgovoren za moznost, ki je on sam, in da mora v neskoncnost poskusati, vztrajati, obupavati in poskusati znova. Razumeta, da je red literature eden v nizu redov, ki jih natikamo svetu, zato da bi po njem gazili mehkejsega koraka, a to od nas neizbezno terja napor in prizadevanje. In da ni vedno lahko. Pa da ne bo pomote - to ni eksistencialno obtezena poezija, ki bi poskusala realizem iskati v odpovedi vsakrsnemu upanju. Je poezija, ki kljub vsemu, kar o svetu ve, in kljub vsemu, kar jo spravlja v negotovost, razume, da nobena teza in noben ampak nikdar ne bosta mogla prepreciti, da ne bi bilo vcasih samo neskoncno lepo. In prav.
Katja Perat
Minute prednosti so ena izmed najmocnejsih pesniskih zbirk Maje Vidmar, saj gre v njej kar najbolj zares. V nekem smislu znacilno krhke, drobne pesmi pred bralcem tokrat implodirajo in se obrnejo navzven v temne, invertirane poeticne podobe neke na trenutke strasne eksistencne dvolicnosti. Na prvi pogled nezne podobe se hitro sprevrzejo v svoje nasprotje, saj govorka teh pesmi sproti odkriva in razkriva svoje najgloblje strahove. Zato se v teh pesmih tako pogosto izmenjujeta svetloba in tema, srnjacki in skorpijoni, pticki in volkovi, ljubezen in strah. Kar je v njih navidez lepega, je samo vaba za prezeco krvolocno zival, ki ze neizprosno isce plen. Zbirka tako prevprasuje odnos med jaz in ti, ki ga bistveno zaznamuje hkratnost dveh drugosti - zato se v najbolj ucinkovitih pesmih te zbirke obe skrajnosti celo zdruzita v en sam grotesken konglomerat nasprotujocih si identitet (lovec je plen je lovec), ki se v pesmih zaiskrijo kot hipen uvid v ljubezen, ki je lahko obenem tudi groza.
V zacetku pesnistva Toneta Skrjanca ali celo pred njim stoji telo. Tam ni nica, ni praznine. Motim se, tam je nic, je praznina, toda iz njega se najprej dvigne telo, ne beseda, telo, ki vzpostavi mejo med tu in tam in s tem omogoci izrekanje. Toda v nasprotju s precejsnjim delom moderne poezije, ki je monoloska, je Skrjanceva poezija izrazito dialoska, pri cemer telo z drugimi telesi ne govori le s pomocjo besed, ampak tudi z gibi, dotiki, vonji, okusi - naslov njegove nove pesniske zbirkeSladke pogacice ni izbran slucajno. Besede v teh pesmih zato pogosto prihajajo s polja cutnega, in zdi se mi, da so tudi one telesa, cutna kot sleherno drugo telo. Zato je treba tudi z besedami ravnati skrbno - poezija Toneta Skrjanca je redkobesedna, povecini krajsih verzov, stavkov, pri cemer je marsikdaj ze en sam stavek lahko pesem, nanizani v daljse pesmi pa v bralcevem pogledu tkejo tekst, ki ima vse znacilnosti odprte strukture. V njegovih pesmih se tako na isti ravni srecujejo opis, ki s svojo stiliziranostjo evocira daljnovzhodno liriko, izjave, ki se jim neredko na nevsiljiv, tipicno skrjancevski nacin pritakne usodnost (»Samo polovica je podedovanega, / ostalo smo nasli sami. Tudi gostilno, / kjer na ulici pijes pivo« (»Dom«)), tok misli, spominov ... Telo, katerokoli telo, nikoli ni stvar, ni golo in nespremenljivo obstajanje, je proces. In kolikor telo vzpostavi razliko do nica in s tem omogoci izrekanje, je tudi podvrzeno casu. V novih Skrjancevih pesmih se zavest o minevanju zapisuje na drugacen, nemara bolj trpek nacin, kot se je do zdaj: »Tam, / kjer je bil vcasih moz / ali grb, je zdaj podoba / plavajoce zelve. / ... / Nekdaj / je bil cas pocasnejsi / od mene« (»Denar«). Toda to ni poezija resignacije, prej nasprotno: Skrjanceva pesem morda se nikoli ni bila tako prepricljiva, tako eroticna, tako telesna, kot je v pricujoci zbirki. In tudi ko spregovori o izgubljenih, izbrisanih stvareh, ki jih ne najdemo vec, o njih spregovori na sebi lasten, odprt nacin. Ne, ne prodaja nam varljivega upanja, toda tudi ne tozi - preprosto je, tako kot so vsa cudovita telesa, o katerih govori in s katerimi stopa v dvogovor.
Kako opozoriti in pokazati na nekaj, kar ne obstaja? Knjige je pregovorno treba vzeti v roke, toda kako prijeti knjigo, ki je ni?
V tem primeru zadostuje, da jo preberes. Neotipljivo - berljivo je namrec e-knjiga, ki smo jo skupaj z avtorji Prislekov pripravili v casu tretjega Prepisnega urednistva (20.-24. april 2015), da bi z njo pokazali izbor tistega, kar bo v prihodnjih letih v zbirki Prisleki izslo tudi v bolj oprijemljivi obliki.
Med tukaj objavljenimi avtorji so tudi taksni, ki bodo v prihodnjih letih izdali svoje prvence. Ker pa je posebej na prvo knjigo tezko - in nujno - cakati, si lahko ta cas vsaj nekoliko skrajsamo. Obetajo se nam zanimive knjige z raznolikimi poetikami. Vedno bo pravi cas zanje.
S svojimi teksti se predstavljajo: Primoz Cucnik, Mitja Drab,Leonora Flis, Jasmin B. Frelih, Blaz Irsic, Jedrt Malezic,Tomo Podstensek, Arjan Pregl, Ana Svetel, Peter Svetina.Knjiga je izsla samo v elektronski obliki!
Zacetek je preprost in cist. Kar je, prevzame. To je najboljsi opis teh pesmi. Besede, izgovorjene scela, podobe iz narave. Dren, sumenje mladega listja, vrt. Vracanje in odhajanje v pokrajino, kjer cas stoji ali se, bolje, ne zmeni za cloveski cas. Ni pomembno, kam odhajamo vmes. Prsti, ki objemajo popotno palico, so zanke nase negotovosti. Skupaj s pesnikom dihamo besede. Nam ostaja le trud, poskusanje, pravi T. S. Eliot v Stirih kvartetih. Da delamo, kot da bi lahko bilo spet nekaj prvic. Pesmi kot puscice predirajo zrak in v cudovitih lokih padajo na tla. Pozenejo korenine v nas, kot korenine drena, dereze, da zmoremo ob njihovi opori tudi do prostorov, kjer zemlja dvigne temo visoko do neba. To je vaja v stanovitnosti. Ne zgolj pogleda, temvec vztrajanja, bivanja. Ne pesnik ne bralec si ne lastita nicesar. Preprosto sta, odprta, da lahko prizor ostane popolnoma gol in neprediren. Brez dokoncnih odgovorov. Kraljestvo zivali, rastlin in duhov je ves cas v pogonu, zato tu ne prides do dna. Pred nami je delo svetlobe in sanj. V vsakem verzu je skatlica vzigalic. Zar, ki ga dajejo, osvetli tudi nevidno, grozljivo mejo sveta onkraj teme, a le zato, da lahko ostajamo tostran, da lahko jemljemo vase in dajemo ven, da lahko, polni hvaleznosti, nasitimo lakoto v sebi, ko se premikamo naprej. Da smo del, delec vecjega dela, se vedno oddeljeni, a povezani z vsem. In v tem najti nekaj, kar bo govorilo naprej. Iskro, privid ognja, neskoncno majhen bozji delec? Kljub dvomom, kljub nevarnosti unicenja, kljub krhkosti ne le nasega, ampak vseh zivljenj, vsega zivega. Ti drobni delci stvarnosti, trajekt, mravlje, paradizniki, ptice, gozd, reka, stkani v kozmos, v katerem je pesem edini priblizek ljubezni. Caka, pripravljena, da vstopimo. Delo (pesmi) se nadaljuje v nas. Nenehno. Potihoma, sami pri sebi, prosimo, naj bo jutri spet. Ko berem, sem tudi jaz del te poti. Delam, kar je treba. Tako pomembno je vse in nenehno se spreminja in to skeli kot lakota. Oprosti, Jure, da spremni zapis pisem s parafrazami tvojih besed, a pri zares odlicnih pesmih so druge besede odvec. Naj zapisem le, kar si ob Delcih dela mislim: da je to najboljsa knjiga pesmi, kar sem jih brala v zadnjem casu. Verzi, ki so jasni, cisti, preprosti, polni pomena, polni sveta. Stvarnosti ne uporabljajo za platformo, za platno ali za pretvezo. Odprti so za vse: od vseh dreves, zivali, vremenskih pojavov, odtenkov svetlobe, skrivnostnih in razorozujocih spranj v pokrajini, ki si v duhu in besedi vzamejo svoj prostor, do slive na vzhodnem koncu vrta. Govorec/pesnik ne skriva svojih negotovosti, strahov, svoje (in lahko dodam, ob branju, nase) izgubljenosti sredi ponavljajocih se vsakodnevnih poti, ki se stekajo v eno samo, vedno krajso pot do tiste neznane pokrajine, iz katere se potnik ne vrne. Angazma teh pesmi je v njihovi pristnosti. V njihovi polnosti. Ker so mocne kot skala, kot sonce. Metafore so izvirne, dobre, podobe zive, prepricljive, verzi brez odvecnih besed, ritem cvrst, s hitrostjo cloveskega koraka. Nimam dovolj pravih, preseznih besed, da bi knjigo opisala, kot si zasluzi. Toda (ce si spet sposodim verz ene od pesmi) dovolj je dosti manj: rada imam to knjigo, njene pokrajine. In tudi vi, ki se podajate na pot v to knjigo pesmi, boste lahko, ko boste prisli do zadnje strani, ponovili: Ko bomo sli od tod, bomo vzeli vrt s sabo (Veronika Dintinjana).
Pise se leto 2013 in po merilih sodobnega cloveka ali manjsega glodavca mineva cela vecnost, odkar je Ana Pepelnik izdala svojo zadnjo pesnisko zbirko Utrip oranznih luci na semaforjih. In ker tisina lahko traja dolgo, samo izjemoma pa vztraja do konca, je Cela vecnost nasla pot v literaturo in stoji pred vami kot licna tiskovina.
Na prvi pogled se ni spremenilo dosti - Ana Pepelnik se vedno govori z glasom zapostavljenih malenkosti sadja, zelenjave, vec razlicnih vrst ptic, med katerimi zmorejo samo nekatere biti tovariske, z glasom nekaterih nejasnih mest, ki vcasih nudijo zavetje, vcasih pa v svojem trudu nemocno spodletijo, z glasom redkih ljudi, ki so pripravljeni biti pozorni in jim je zato dovoljeno opaziti, kar bi sicer ostalo prezrto.
Tudi nenehno opominjanje na to, da literatura vselej ostaja literatura, v novi poeziji Ane Pepelnik se vedno vztraja. Med doziveto in pripovedovano se vedno nekaj vrine, in treba je biti zelo pazljiv, da to, kar se je vrinilo, ne razrusi krhkega ravnovesja, ki ga po cele dneve lovimo med stvarmi, sredi katerih smo se znasli. In to pazljivost poezija, ki je pred vami, premore.
Premore pa se nekaj drugega: ceprav se pogosto in rada ustavlja ob svoji napisanosti in radostno daje na znanje, da ve, da je pesem, nikoli ne prezre sveta, ki ji daje zaslombo. Razume, da je vsak jezik odblesk necesa, kar se prosto vseh jezikovnih spon sprehaja med smetnjaki in preskakuje stopnice, in da so se vse besede tega sveta prisiljene upogibati volji tistega, kar se zgodi zunaj njih, zato rada namigne na to, da besede niso vedno enake, marvec vedno odvisne od tistega, kar jih je odtisnilo, da nas vcasih isti glas nagovarja s toplino in drugic zareze in da je vsak opis mehka tvarina, ki jo je treba previdno oblikovati po oddaljeni resnicnosti, ki bi se rada prebila v prisotnost.
Pred vami je poezija, ki je za svojo neznost se vedno pripravljena placati z obcutljivostjo, ki je vedno samo korak stran od strahu, zato pa vedno tudi samo korak stran od lepote. Ce ji boste pripravljeni slediti po ozkih ulicah hipne zaznave in trajne ocaranosti, lahko spotoma naberete poln cekar luci, ki vam bo svetila na krajih, kjer vsa druga svetloba oslabi. (Katja Perat)
Tocka, kjer se zacnejo selitve, je v verzih: Sprva smo placevali najemnino, preverjali arhive in menjavali zalozbe, potem smo zaceli trgovati z zrakom in s steklenicami svetlobe, s katerimi smo zdravili hrbte, ki so bili privezani k zeleznim stolom. Takrat so tudi zrak razdelili med tiste, ki niso, in tiste, ki so. Dovolj smo videli, da lahko zapustimo umetne soseske. [...] Razmisljamo o tem, da bi naselili opuscene vrtove, kjer ni ne starih ne novih prerokov. Iscemo tiste, ki ne delijo. Selitve Roberta Simoniska so poezija prehodov, medprostorocasja, motrenja, cujecnosti, rasti. Kot cakanje na hodnikih, stopanje po stopniscu, ko premislimo, opravimo inventuro, precistimo predale, imamo neuporabne jezike in za nami ostaja neizreceno in nekaj tudi odvrzemo. Prav ta »cas«, odlocujoc, zahteven, je lahko bridek, a postavlja cloveka na preizkusnjo. In ce se ne ukloni, samopomiluje, lahko dobi veliko. Pri vsaki selitvi, naj bo prostovoljna ali v katero smo pahnjeni, gre za pahljaco obcutij - zapuscanje, upanje na novo/boljse (Tudi ko vlak stoji, smo le nomadi. Cakamo, da se odpahnejo soncna vrata in skozi njih posije nekdo, ki ve, od kod prihajamo.), nostalgijo, spomine ... Za odmik, osamo, primik k sebi (Si upamo priznati, da nas edino koza odveze od zemlje in zaustavi cas?), tisino, stik z naravo in (pridih starozitnosti, pravljicnosti, naivnosti so le sredstvo) za vaje v prebujenosti. Neizogibno pride novo, pride ocena starega (Dolgo je trajalo, da smo obsodili ujetnike in spregovorili o sebi.), a odpade odvecno, nepomembno. In tak je tudi spoznavni horizont Simoniskovih novih verzov - zreli, odlocnejsi, tudi krajsi verzi (in krajse pesmi, s ponovitvami in poudarjenim ritmom) z ogoljenim jezikom, ki prehaja v simbole, izpisujejo krivice, prostorja brez izhodov, prebujeno zrejo v Potemkinovo vas, kulise padajo, priznavajo, da vidijo vec, kot bi smeli, kot bi bilo dobro ... Zato se sprasujejo tudi o krivdi (Pocutil sem se krivega, ker prihajam iz casa, ki namesto glasu [!] zaupa kodiranim sporocilom. Postalo me je sram, ker se vracam v mesta, kjer verz enacijo s pijansko letargijo in izracuni v misjih indeksih.). In prav ta moment zasuce poezijo R. Simoniska (iz nekoc atmosferskih pejsazev v slikovite kipe z gravurami) v dialosko-dialekticno razmerje, ki temelji na odgovornosti, med govorcem (1. os. ed., ponekod 1. os. mn.) in svetom (nepostenosti). Znana dihotomija vnese pricakovano melanholicno noto (poznamo ze iz prejsnjih zbirk), vendar tudi (kar je novo) kriticno patino in realni optimizem (Nagibamo se k svetlemu jedru.).
Kaj prinasajo Selitve? Marsikaj. Niti ni najpomembnejse, kaj selitvam botruje (Ko se prelomijo razdalje v oceh, na ramena pritiskajo nova zivljenja. in Postali smo tihe kretnje in goli obrazi.), niti to, kaj pomenijo (Da bom krozil med tistimi, ki se ne bojijo resnice. in Odlocitve morajo biti natancnejse od korakov, ki hocejo na prehojene steze.). Stejejo spoznanja (Marsikaj, kar gre mimo, je videz.) in najpomembnejse je, da clovek/pesnik/bralec odgovorno od njih vzame, kar mu ponudijo, in dobi ravno toliko, kolikor lahko vzame - to je kot je pripravljen/sposoben sprejeti/razumeti/dojeti - v popotno malho, ko caka na peronu, da pripelje vlak. (Petra Korsic)
Mlad pesnik stoji pred nenapisano nalogo. Pred njim se odpira svet, za katerega se zdi, da pred njim se ni bil izgovorjen, nikoli slisan na taksen nacin, da se sele uci njegovih »osnov«, si razlaga povezave besed in iz njih oblikuje stavke, ki zvenijo kot tisti v »pesmih, ki se zacnejo iz nic in koncajo z nami«. Svet pac ni od danes niti od vceraj, ampak od nekdaj. O njem je bilo napisanih ze veliko crk, stavkov, povedi, glasbenih komadov, kratkih in dolgih pesmi ... Ampak to, kar cuti, je samo njegovo, nihce pred njim si tega ne more lastiti in tudi pozneje ne bo nihce obcutil/pisal na enak nacin. Vsak nov pesnik ima tezjo nalogo. Kako naj pozabi, da deduje nesteto moznosti, ki se jih mora zavedati in obenem delovati intuitivno. Kako naj postane nevedni zasledovalec »podzavesti« vsake posamezne pesmi, ki se po moznosti izpise tekoce kot posvetilo, ki pravi: »To hocem povedati in to lahko povem na nesteto nacinov.«
Pesniski prvenec je hkrati prvenec za svet, ki ga na novo gradi, in mahanje v slovo svetu, ki je avtorja bistveno zaznamoval. Tako berem tudi Podaljsano bivanje Gasperja Torkarja, ki ga uvaja »Poslednji dom«. Po tem uvodu, ki je nekaksno »slovo od otrostva«, prek custvenih »nastavitev« (I), pesmi mimobeznih srecanj »na poti« (II) in vsakdanjih pesmi v stilu »pocnem to in ono« (III), pa prek daljsih kontemplativnih in refleksivnih komadov (IV), se vrnemo spet nazaj, k premisljujocemu zastavku uvodnega slovesa »otroka, ki se je igral z lastnim koncem« (V). Torkarjeva knjiga je strukturirana kot pomikanje skozi bivanje (ne nujno naprej, ne gre za napredek), odzivanje na spremembe, premisljevanje o odnosih, svetu in odrascanju. V usesu pisca teh vrstic gre za neobicajno zrel, premisljen in dobro izrazen svet, ki je sposoben navdusiti, prepricati, pa tudi osupiti. Navdusil me je s svojim sirokim poznavanjem techne, preprical z vecpomenskim, intuitivnim, distanciranim ali custvenim, pomnozenim in iskrenim seciranjem »jaza«, osupil s svojo koncentracijo, predanostjo »stvari sami«. Mislim, da je ravno to tisto, kar pricakujem(o) od mladega pesnika. Da se poda v neznano, odpre in do neke mere (custveno) razgali, pa da je pri tem ze tudi vesc, natancen in temeljit.
Pisec za zavih ima seveda lazjo nalogo. Knjigo mora, ce se mu zdi, le priporociti v branje. Brez zadrzkov, torej. Zelo priporocam. (Primoz Cucnik)
Druga pesniska zbirka mlajsega slovenskega pesnika in olimpijskega jadralca Karla Hmeljaka je drzen poskus pesniskega glasu, ki se bori proti samemu sebi in sproti belezi stopnje prevlade jezika. Gre za svezo in brezkompromisno poezijo, ki modernizem dekonstruira v imenu najbolj osebnega in v boju s konvencijami loci besede od pomenov.
