Je Ptic, ki ga ni. Sta sokola, ki v tisini opazita in ulovita vse, ceprav ni nic. In tisina, ce je, je prazna kot kozarec. Toda beseda hoce vase svet in pesem, Jakobova pesem, ji streze. Zato so Zapusceni kraji zbirka imenovanja: ce so v Treh postajah, Jakobovem prvencu, stvari prisle same k besedi, se ji ponujale in tekoce prehajale v pesem, brez vidne sledi ali preostanka, ni zdaj nicesar, oziroma, kar pride, je nic. S pesnikom vztrajajo samo imena, naucena in brez gotove podlage v svetu onstran govorice. Terjajo izreko in pesem se pise. Toda nobeno ime, nobena beseda ne da tistega, kar obudi. Svet, ki ga priklicujejo, zato se ni prazen - v njem ne manjka ne gozdov, ne ptic, ne svetlobe, ne neba -, je pa nekako dvodimenzionalen, vse je na povrsini. Vcasih se zdi, da ima ta svet tudi tretjo razseznost, svoj zivi del, [ki] ostaja spodaj, skrit. Takrat se odpira prostor za zeljo; vsenaokrog subjekta, ki izgovarja te pesmi, ta svet, se sicer razteza motni stekleni zvon (pesniske) govorice, hladne in nenatancne, toda na njeni drugi strani se vendarle kaze nekaj docela resnicnega, polnokrvnega: Zaklenil sem se, a sije tudi sem, / in hocem ostati zraven. Spet drugic se vse, kar je, mraci in zliva v gosto crno ozadje za moten odsev v sipi. Vse poti so tedaj videti zaprte in neprehodne, a ta, ki pesem izreka, stavi na noro gesto - v svoji sobi prizge luc. Zaradi tega se crna gmota na drugi strani okna seveda ne bo razlocila nazaj v svoje konstitutivne elemente, v drevesa, posevno stezo, lesketajoce listje. To je poteza, ki ne bo spremenila nicesar, vse kar pri njej steje, je le to, da je bila povlecena. Je cista rezistenca. In to je, pravijo, poezija. Goran Dekleva
Zacetek je preprost in cist. Kar je, prevzame. To je najboljsi opis teh pesmi. Besede, izgovorjene scela, podobe iz narave. Dren, sumenje mladega listja, vrt. Vracanje in odhajanje v pokrajino, kjer cas stoji ali se, bolje, ne zmeni za cloveski cas. Ni pomembno, kam odhajamo vmes. Prsti, ki objemajo popotno palico, so zanke nase negotovosti. Skupaj s pesnikom dihamo besede. Nam ostaja le trud, poskusanje, pravi T. S. Eliot v Stirih kvartetih. Da delamo, kot da bi lahko bilo spet nekaj prvic. Pesmi kot puscice predirajo zrak in v cudovitih lokih padajo na tla. Pozenejo korenine v nas, kot korenine drena, dereze, da zmoremo ob njihovi opori tudi do prostorov, kjer zemlja dvigne temo visoko do neba. To je vaja v stanovitnosti. Ne zgolj pogleda, temvec vztrajanja, bivanja. Ne pesnik ne bralec si ne lastita nicesar. Preprosto sta, odprta, da lahko prizor ostane popolnoma gol in neprediren. Brez dokoncnih odgovorov. Kraljestvo zivali, rastlin in duhov je ves cas v pogonu, zato tu ne prides do dna. Pred nami je delo svetlobe in sanj. V vsakem verzu je skatlica vzigalic. Zar, ki ga dajejo, osvetli tudi nevidno, grozljivo mejo sveta onkraj teme, a le zato, da lahko ostajamo tostran, da lahko jemljemo vase in dajemo ven, da lahko, polni hvaleznosti, nasitimo lakoto v sebi, ko se premikamo naprej. Da smo del, delec vecjega dela, se vedno oddeljeni, a povezani z vsem. In v tem najti nekaj, kar bo govorilo naprej. Iskro, privid ognja, neskoncno majhen bozji delec? Kljub dvomom, kljub nevarnosti unicenja, kljub krhkosti ne le nasega, ampak vseh zivljenj, vsega zivega. Ti drobni delci stvarnosti, trajekt, mravlje, paradizniki, ptice, gozd, reka, stkani v kozmos, v katerem je pesem edini priblizek ljubezni. Caka, pripravljena, da vstopimo. Delo (pesmi) se nadaljuje v nas. Nenehno. Potihoma, sami pri sebi, prosimo, naj bo jutri spet. Ko berem, sem tudi jaz del te poti. Delam, kar je treba. Tako pomembno je vse in nenehno se spreminja in to skeli kot lakota. Oprosti, Jure, da spremni zapis pisem s parafrazami tvojih besed, a pri zares odlicnih pesmih so druge besede odvec. Naj zapisem le, kar si ob Delcih dela mislim: da je to najboljsa knjiga pesmi, kar sem jih brala v zadnjem casu. Verzi, ki so jasni, cisti, preprosti, polni pomena, polni sveta. Stvarnosti ne uporabljajo za platformo, za platno ali za pretvezo. Odprti so za vse: od vseh dreves, zivali, vremenskih pojavov, odtenkov svetlobe, skrivnostnih in razorozujocih spranj v pokrajini, ki si v duhu in besedi vzamejo svoj prostor, do slive na vzhodnem koncu vrta. Govorec/pesnik ne skriva svojih negotovosti, strahov, svoje (in lahko dodam, ob branju, nase) izgubljenosti sredi ponavljajocih se vsakodnevnih poti, ki se stekajo v eno samo, vedno krajso pot do tiste neznane pokrajine, iz katere se potnik ne vrne. Angazma teh pesmi je v njihovi pristnosti. V njihovi polnosti. Ker so mocne kot skala, kot sonce. Metafore so izvirne, dobre, podobe zive, prepricljive, verzi brez odvecnih besed, ritem cvrst, s hitrostjo cloveskega koraka. Nimam dovolj pravih, preseznih besed, da bi knjigo opisala, kot si zasluzi. Toda (ce si spet sposodim verz ene od pesmi) dovolj je dosti manj: rada imam to knjigo, njene pokrajine. In tudi vi, ki se podajate na pot v to knjigo pesmi, boste lahko, ko boste prisli do zadnje strani, ponovili: Ko bomo sli od tod, bomo vzeli vrt s sabo (Veronika Dintinjana).
