Filtrer
Rayons
Éditeurs
Langues
Formats
Ana Pepelnik
-
Moja poezija je odprta / naravnim dogodkom. Preprican sem, da tale stavek, ki se nekako nehote pojavi v pesmi Zep v srcu, iz ust Ane Pepelnik zveni predvsem ironicno, ceprav je za vecino bralcev njenega prvenca seveda resnicen, saj jo poznajo kot pesnico, ki je malce naivno odprta za snov vsakdanje izkusnje, s tem pa tudi za vsakrsne jezikovne umazanije in nenatancnosti, ki jih ta izkusnja prinasa s sabo. Ti bralci bodo preseneceni nad gostoto in preciznostjo pesmi iz druge knjige, kjer avtorica definitivno zapusca svojo (nedvomno zanimivo) zamisel prvenca, da bi se - z vso spretnostjo, ki jo je pridobila v vmesnem casu - lotila pisanja, ki ne racuna vec na nobeno znizano tarifo, se vec: vkljucuje se v aktiven dialog in spor s smermi, ki prevladujejo v danasnji slovenski poeziji ali pa prav zdaj dobivajo veljavo. Naceloma sem vnet zagovornik literature, ki je pozorna na to, kar je na dosegu roke, in seveda imam rad, ce se mimogrede nanasa tudi na stvari, ki so zunaj tega dosega. Prav taksne so nove pesmi Ane Pepelnik, ki - kot vsako dekle - rada pise o rozah, bombonih in oblekah, ceprav ji ni tuja niti kozmicna perspektiva, na videz vzeta naravnost iz Kocbeka, toda izpopolnjena na izviren nacin, z rahlim priprtjem ocesa: Vse tole je / nepozabno in otozno. Podobno vesolju. Zep v srcu se mi zdi pomembna pesem, saj se brez sleherne poniznosti navezuje tako na O'Haro kot na Cucnika, torej na dva pesnika, katerih velik vpliv se pesnici pogosto ocita. Seveda tukaj ne gre za nikakrsen vpliv, temvec za igro s konvencijo, pri polni zavesti o tem, da je izcrpana. V zbirki se pojavi cel kup znamenitih ameriskih pesnikov (Rich, Stevens, Ashbery, Hass, Beckman, Liu), vendar so obravnavani skoraj tako kot skupina srbskih pesnikov, pri katerih je mogoce zaslediti kvecjemu motiv psa. Prav tako pomembna je zakljucna pesem v knjigi Na prehodu, v kateri avtorica obracunava s pretencioznostjo, ki se je razpasla v najnovejsi poeziji (tako slovenski kot tudi poljski ali nemski). Ta se kaze v pretirani rabi "razpolozenjskih" pojmov tipa "angel", "sveca" ali "disati po luni", ki prihajajo iz obdobja najslabse razumljenega modernizma. Dejstvo, da obstaja nekdo, ki jim zna zadati neusmiljen udarec s svojo "rozo iz sponke za papir", me neizmerno veseli, se posebej, ce zna ta nekdo pisati tako sijajno pesnisko in pomensko zvenece stavke kot je: Za vsakim steblom trave je zdel / del zarka ki se se ni izzarel. Adam Wiedemann
-
Pise se leto 2013 in po merilih sodobnega cloveka ali manjsega glodavca mineva cela vecnost, odkar je Ana Pepelnik izdala svojo zadnjo pesnisko zbirko Utrip oranznih luci na semaforjih. In ker tisina lahko traja dolgo, samo izjemoma pa vztraja do konca, je Cela vecnost nasla pot v literaturo in stoji pred vami kot licna tiskovina.
Na prvi pogled se ni spremenilo dosti - Ana Pepelnik se vedno govori z glasom zapostavljenih malenkosti sadja, zelenjave, vec razlicnih vrst ptic, med katerimi zmorejo samo nekatere biti tovariske, z glasom nekaterih nejasnih mest, ki vcasih nudijo zavetje, vcasih pa v svojem trudu nemocno spodletijo, z glasom redkih ljudi, ki so pripravljeni biti pozorni in jim je zato dovoljeno opaziti, kar bi sicer ostalo prezrto.
Tudi nenehno opominjanje na to, da literatura vselej ostaja literatura, v novi poeziji Ane Pepelnik se vedno vztraja. Med doziveto in pripovedovano se vedno nekaj vrine, in treba je biti zelo pazljiv, da to, kar se je vrinilo, ne razrusi krhkega ravnovesja, ki ga po cele dneve lovimo med stvarmi, sredi katerih smo se znasli. In to pazljivost poezija, ki je pred vami, premore.
Premore pa se nekaj drugega: ceprav se pogosto in rada ustavlja ob svoji napisanosti in radostno daje na znanje, da ve, da je pesem, nikoli ne prezre sveta, ki ji daje zaslombo. Razume, da je vsak jezik odblesk necesa, kar se prosto vseh jezikovnih spon sprehaja med smetnjaki in preskakuje stopnice, in da so se vse besede tega sveta prisiljene upogibati volji tistega, kar se zgodi zunaj njih, zato rada namigne na to, da besede niso vedno enake, marvec vedno odvisne od tistega, kar jih je odtisnilo, da nas vcasih isti glas nagovarja s toplino in drugic zareze in da je vsak opis mehka tvarina, ki jo je treba previdno oblikovati po oddaljeni resnicnosti, ki bi se rada prebila v prisotnost.
Pred vami je poezija, ki je za svojo neznost se vedno pripravljena placati z obcutljivostjo, ki je vedno samo korak stran od strahu, zato pa vedno tudi samo korak stran od lepote. Ce ji boste pripravljeni slediti po ozkih ulicah hipne zaznave in trajne ocaranosti, lahko spotoma naberete poln cekar luci, ki vam bo svetila na krajih, kjer vsa druga svetloba oslabi. (Katja Perat)